Archive for the ‘Zdravje’ Category

Zakaj so sladkor, bela moka in druga hrana z visokim GI dolgoročno zelo škodljivi?

9.02.2012

How Carbs Affect Insulin?

Carbs are Converted to Glucose
Human body runs on glucose and all eaten carbs are converted into glucose in the digestive tract. The glucose then enters the bloodstream and thus contributes to a rise in “blood-glucose”.

Blood Glucose Must be Kept Within Limits
A very high level of glucose in the blood is toxic, while a very low level is detrimental to bodily functions. Therefore the body has a system to regulate the amount of glucose in the bloodstream to ensure that it remains balanced within safe parameters. This glucose balancing system depends upon two mechanisms: hunger and insulin.

Low Blood Glucose Triggers Hunger
If blood-sugar levels drop, the brain causes us to feel hungry. Result? We eat food that is then converted into glucose and our blood glucose levels rise. If we don’t eat and blood-glucose levels fall too low, we trigger the condition known as hypoglycemia.

High Blood Glucose Triggers Insulin
If blood-sugar levels rise, the brain tells our pancreas to release insulin. Result? The insulin disperses the glucose and our blood sugar levels fall. Without insulin to regulate a rise in blood-glucose, the amount of sugar in our bloodstream can become toxic, triggering the condition known as hyperglycemia.

Eating Too Many High GI Carbs Causes Sugar Spike
The hunger-or-insulin see-saw mechanism works well, if we don’t eat too many high glycemic index (GI) carbs that are rapidly converted into glucose. When this happens, when a LARGE amount of glucose enters the bloodstream (called a “sugar spike”), the system responds by releasing a LARGE quantity of insulin. (It thinks we’ve eaten a huge amount of food.) The amount of insulin is so large that not only does it disperse the food-glucose we have just eaten, it disperses a lot more. Result? Our blood glucose falls too low. So, within a short time (about 2-3 hours) the brain tells us to feel hungry and we repeat eating. This rapid rise and fall in blood glucose, caused by excess production of insulin, is not good for our health or our eating habits.

Insulin Levels and Health
As we have seen, when blood glucose levels get too high, insulin is released into the bloodstream by the pancreas to help disperse the glucose. The insulin transports the glucose to cells needing extra energy. The cells have “insulin receptors” positioned so that insulin can bind to them, facilitating glucose entry and utilization in the cells. Once inside the cells, the glucose is burned to produce heat and adenosine triphosyphate, (ATP) a molecule that stores and releases energy as required by the cell.

Overconsumption of High GI Carbs Maintains Excessively High Insulin
If we eat a diet that contains too many high GI carbs (carbs that are rapidly converted into blood glucose) we force our body to respond by releasing equally large amounts of insulin into our bloodstream to cope with the glucose. Over time this excessively high level of insulin can cause the “insulin-receptors” in our cells to become less sensitive to insulin.

Insulin Insensitivity
When cells become less sensitive to the effects of insulin, they accept less glucose, so more glucose than usual remains in the bloodstream. Result? The pancreas over-compensates by working harder and releasing even more insulin.

Health Consequences of Insulin Insensitivity
The combination of insulin-insensitivity and insulin over-production typically leads to one of two results:
Either, the pancreas gets worn out and insulin production slows down to abnormally low levels. Result? We develop type 2 diabetes. (About 30 percent of cases)
Or, the insulin-resistant patient doesn’t develop diabetes (because the pancreas continues to produce sufficient insulin) but, instead, contracts hyperinsulinism (abnormally high levels of insulin in the blood), which can cause chronic obesity as well as high blood pressure, high levels of triglycerides, low HDL (good) cholesterol, heart disease, and possibly some cancers.

Low GI Foods Cause Lower Insulin Levels
This is why experts are beginning to recognize the health advantages of following a low GI diet. Because lower GI foods are converted into glucose much more slowly, causing less insulin to be produced.
This is not the last word on this subject, by any means. Research into insulin insensitivity and the relationship between insulin levels and obesity is ongoing. However, the overconsumption of high-GI foods is a major cause of concern.

http://www.annecollins.com/carbs-excessive-insulin-health.htm

Advertisements

Krimmlov program (Prvi teden)

30.09.2011

Jejte samo hrano, ki je na seznamu pod DA (v PDF priponki spodaj).
Hrana pod NE je vzrok vaših težav.
Bodite čimbolj dosledni.

Primer menija in dnevnega razporeda:
Uporabite ga zgolj kot vodilo –  jejtev čimbolj raznovrstno hrano s spodnjega seznama po DA.

6:00 Prigrizek  –  nujno –  pojejte ga vsako jutro.
3/4 skodelice jogurta medtem ko sedite na robu postelje. Potem se vlezite nazaj in meditirajte ali razmislite o dnevu.
Jutranja telovadba, raztezne vaje (nekaj minut).

6:15 Zajtrk
Ocvrta jajca ali skodelica ovsenih otrobov z nekaj masla in pol skodelice mleka. Voda.

6:30
Tuš, obleka in priprava na dan.

8:00 Prigrizek
Steblo zelene in košček sira

9:45 Prigrizek
Pol skodelice alfalfa kalčkov in pol skodelice navadnega manj mastnega jogurta

11:30 Kosilo
Kosi tune, paradižnik v koščkih s solato, kisom in oljem, olive, surova kuhana lai soparjena cvetača, voda.

14:00 Prigrizek
Surov, kuhan ali soparjen brokoli.

16:15 Prigrizek
Malo kuhanega piščanca (brez kože).

18:30 Večerja
Zelenjavna enolončnica, riba, stročji fižol z gobami, bučke s pradižnikom in čebulo, voda

Pred odhodom v posteljo –  prigrizek –  nujno –  pojejte ga vsak večer.
3/4 skodelice jogurta ali majhna pest nemastnih oreškov

PDF priponka: Prvi teden.pdf (55 KB)

Kako si lahko pomagamo pri reaktivni hipoglikemiji? – Krimmlov program (Uvod)

30.09.2011

Krimmlov program za uravnoteženje krvnega sladkorja ima štiri pomembne dimenzije:

  • Prehrana
  • Telovadba
  • Spanje, počitek in sproščanje
  • Zabava in smeh

Prehrana v prvem mesecu, ko smo se odločili obvladati svoj krvni sladkor

Glavni cilj, ki ga boste poskušali doseči v prvem mesecu je, da pojeste čimmanj hitro delujočih ogljikovih hidratov, sladkorjev in poživil. Če boste ta cilj dosegli 100% boste ob oncu meseca bogato nagrajeni. Mogoče boste na svoje presenečenje prve pozitivne učinke zaznali že po 3 – 5 dneh. Mnogi celo mislijo, da je dobro počutje posledica česa drugega in ne prehrane.
Po prvem mesecu si boste mogoče mislili: Tako dobro se nisem počutil že odkar sem bil še otrok.
Nekaj najbolj pogostih komentarjev, ki sva jih slišala od ljudi, ki so se držali Krimmel programa:

  • Bolj jasno lahko razmišljam in moja koncentracija traja dlje.
  • Ne počutim se več, ko da bi imel možgane v stiskalnici.
  • Oblak se je dvignil z mojih možganov.
  • Nimam več težav z dihanjem.
  • Imam več energije. Ne počutim se več tako izžeto.
  • Moje razpoloženje manj niha in manj sem vzkipljiv.
  • Jasna svetloba in hrup me ne motita več.

Vseeno pa opozorilo – pot ni vedno jasna in lepo vidna. Lahko bodo prišli časi, ko si boste želeli, da ne bi nikoli slišali za Krimmlov program, naslednji dan pa boste nadvse hvaležni zanj. Lahko se boste počutili, kot bi viseli na Yo-yo-u, že naslednji dan pa kot bi bili na vrhu sveta. Ne dajte se zapeljati trenutnim vzgibom in vztrajajte.

V prvih dveh mesecih se lahko zgodi, da:

  • se vaši simptomi hipoglikemije začasno zaostrijo
  • se pojavijo glavoboli, težave s spanjem ali drugi simptomi, ki jih prej niste imeli
  • boste občasno imeli manj energije, kot preden ste začeli s programom
  • boste lahko imeli obdobja z veliko energije. Bodite disciplinirani in se v teh obdobjih ne vrzite v brezglavo aktivnost. Še posebej ne delajte načrtov, ki bi potrebovali veliko energije za uresničitev. Obdobje visoke energije bo lahko minilo.
  • boste imeli “Uffff” obdobja. Ne bo tako slabo, kot je bilo včasih, vendar tudi ne bo tako dobro, kot ste mogoče že izkusili.
  • boste še hrepeneli po sladkorju, čokoladi, škrobu, beli moki (žemljicah) in/ali poživilih.
  • boste kar naprej lačni.
  • vam bo upadla morala zaradi mnogih sprememeb v življenju, ki jih boste uvedli, rezultatov pa ne bo. To je idalna prilika, da s svojim spremljevalcem (glej poglavje 5) pregledate svoj napredek in program, ki ga izvajate.
  • se boste počutili odlično in vas bo začela razjedati misel: Zdaj sem ozdravljen – torej lahko spet normalno jem.

Če boste pogumno šli skozi naštete skušnjave, boste bogato nagrajeni:

  • Lahko boste kos različnim stanjem in položajem v katerih ste prej izgubili nadzor nad svojimi reakcijami.
  • Lahko boste opravili naloge, ki jih prej niste mogli.
  • Ne boste imeli glavobolov.
  • Vaše razpoloženje ne bo več tako zelo nihalo.
  • Vedeli boste, da niste nori ali hipohondrični, kajti potem boste točno vedeli od kod so izvirali vaši simptomi.
  • Kako lepo bo, ko boste spet lahko zbrani pri nekem delu tudi daljši čas.
  • Odselila se je!!  Tesnoba ne živi več pri vas.

Posebne opombe
Zelo pomembno je, da ne spite več kot osem ur na noč, da ne bi vaš krvni sladkor padel prenizko medtem ko spite in ste celo noč brez hrane. Možganske celice izločajo v jutranjih urah določene snovi, zaradi katerih je zelo zaželjeno in blagodejno, če svoj dan začnete okoli 5:30. Od 6:30 do 7:00 je še sprejemljivo, 8:00 pa je preprosto prepozno. Seveda je vse drugače, če delate ponoči, vseeno pa morate paziti na dovolj in ne preveč spanja – 7 do 8 ur na noč.
Zapomite si, da je zmernost najboljša pot v vseh stvareh v življenju. Ne jejte zgolj jogurtov ali zgolj beljakovin ali pa zgolj oreškov ali česarkoli drugega. Ne poskušajte se rešiti hipoglikemije s prenajedanjem ali prepogostimi obroki.
Jejte visoko kakovostno hrano v enakomernih intervalih med obroki in jejte pravo hrano. Oboje je pomembno. Manjši prigrizki vsako uro in pol med zajtrkom in kosilom ter manjši prigrizek vsaki dve uri med kosilom in večerjo, plus prigrizek pred spanjem. To je idealno.
Če boste jedli preveč in/ali prepogosto, bo vaše telo izločalo preveč inzulina – to pa je natanko tisto, čemur se želite izogniti.

Čeprav Krimmel program ni visokobeljakovinski način prehrane, boste prve tedne jedli kar precej beljakovin. Po prvih nekaj tednih boste postopoma zmanjšali delež beljakovin in povečali delež ogljikovih hidratov.

Vir: Krimmel, Edward and Patricia: The Low Blood Sugar Handbook

Kako si lahko pomagam in kako naj jem, če imam hipoglikemijo?

13.04.2011

Zdravila za zdravljenje hipoglikemije zaenkrat še ne obstajajo.
Če vam je zdravnik rekel, da v primeru hipoglikemičnih težav vzemite bombon ali pojejte jabolko, ga ne poslušajte. Vaše težave bodo še hujše in trajale bodo dlje.

Da bi se uspešno spoprijeli s hipoglikemijo, najprej potrebujete čimboljšo diagnozo, ki bo izključila druge možne bolezni ali stanja.
Od tu dalje pa zaenkrat največ lahko naredite zase, če delujete preventivno –  če:

  1. ne jeste hrane, ki ima visok glikemični indeks (povzroči hiter dvig glukoze v krvi)
    1. ne jeste NIČ sladkorja (niti skritega sladkorja v drugih izdelkih), medu ali drgih sladil. Preverjajte etikete na kupljenih izdelkih in presenečeni boste, ko boste dobili sladkor vsepovsod (celo npr. v ajvarju in hrenovkah)
    2. ne jeste NIČ bele moke ali izdelkov iz bele moke
    3. ne pijete sladkih sokov (v nobenem primeru ne več kot 1 kozarec) in ne jeste sladkega sadja (suho sadje, banane, datlji, grozdje…)
    4. ne pijete alkohola 
  2. ne pijete kave, čaja, gaziranih pijač s kofeinom, črnega čaja, čokolade, guarane ali drugih pijač ki stimulirajo nadledvični žlezi
  3. jeste mešane obroke. Če jeste ogljikove hidrate, jih vedno mešajte z nekaj (ni treba zelo veliko) beljakovinami ali maščobami.
  4. jeste pogosto (na 2 do 3 ure) in ne šele ko ste lačni. Za hipoglikemike je veliko boljša izbira več manjših obrokov, kot manj večjih.
  5. jeste hrano z veliko vlaknin (zelenjavo)
  6. pred spanjem pojeste majhen beljakovinski prigrizek (košček sira ali nekaj žlic skute)
  7. poskrbite za dovolj spanja (vsaj 7–8 ur dnevno)
  8. zmanjšate in obvladujete stres
  9. skrbite za redno telesno aktivnost
  10. se izogibate zdravilom, ki vplivajo na raven sladkorja v krvi
  11. ne kadite

Vir:
1. http://hypoglykemie.nl/faq/

Kakšni so možni vzroki hipoglikemije?

12.04.2011

Natančen vzrok hipoglikemije še ni znan. Številni dejavniki vplivajo na razvoj hipoglikemičnega sindroma.
Jasno pa je, da naslednji dejavniki pomenijo povečano tveganje za hipoglikemijo:

  • dednost –  v družini sta prisotna hipoglikemija ali diabetes
  • oslabljen imunski sistem, npr. zaradi (virusnih) okužb
  • tumorji (npr. insulinom)
  • slabe prehranjevalne navade (npr. prehrana z veliko sladkorja)
  • dolgotrajno uživanje rafinirane hrane
  • dolgotrajna uporaba zdravil npr. antibiotikov
  • hormonske motnje
  • kronični stres, telesni in/ali duševni
  • stare okužbe, na primer Pfeifferjeva bolezen
  • preobremenitev trebušne slinavke
  • prekomerna telesna vadba
  • preobčutljivost na hrano in alergije
    Simptomi celiakije in simptomi hipoglikemije so lahko zelo podobni. Nekateri celo menijo, da je hipoglikemija stranski učinek alergije ali preobčutljivosti.

Vir:
1. http://hypoglykemie.nl/faq/

Ali imam hipoglikemijo?

11.04.2011

“Tudi jaz opažam pri sebi znake, ki so našteti med hipoglikemičnimi simptomi.
Ali to pomeni, da imam hipoglikemijo?”

Če zgolj občasno opažate nekaj simptomov ali zgolj enega ali dva je odgovor: Seveda ne.
Simptomi, po katerih se kaže hipoglikemija so splošni in jih občasno doživlja vsak.

Hipoglikemijo je enostavno definirati, diagnosticirati pa zelo težko.
Če vam uspe dobiti zdravnika, ki vas bo jemal resno –  in hvalabogu je tudi pri nas vse več takšnih –  ste na dobri poti, ne pa še na cilju.
Za diagnosticiranje hipoglikemije se največkrat uporablja t.i. podaljšani (6 urni) glukozni tolerančni test.
Pri tem testu vam na tešče izmerijo nivo glukoze v krvi. Potem popijete koncentrirano raztopino glukoze, nakar vam v časovnih intervalih merijo nivo glukoze v krvi. Tako dobijo krivuljo nivoja glukoze iz katere lahko razberejo, če ste hipoglikemik.

Vendar pa vse več raziskovalcev kritizira to diagnostično metodo. Menijo namreč, da na ta način ne odkrijemo vseh bolnikov, ki dejansko imajo hipoglikemijo. Velikokrat je pomanjkljivost tudi, da GTT traja le dve ali tri ure, kar pa je premalo za mnogo bolnikov, ker jim glukoza v krvi občutno pade šele po štirih do petih urah.
Zato se vsebolj omenja t.i. Whipplova triada, ki pravi da ima nediabetično hipoglikemijo oseba, ki:

  • doživlja simptome
  • ima v času doživljanja simptomov znižan nivo glukoze v krvi in
  • doživi olajšanje simptomov, če se nivo glukoze dvigne.

Kako torej lahko sami ugotovite, če je za vaše slabo počutje kriva hipoglikemija?
Enostavno tako, da preklopite na hipoglikemično dieto in opazujete učinke. Če v nekaj tednih opazite občutno olajšanje simptomov, je možnost da ste hipoglikemik. Vendar pa hipoglikemijo lahko povzročajo tudi resne bolezni, zato se v vsakem primeru posvetujte s svojim zdravnikom.

Jaz sem izvedel lastni nestandardni glukozni tolerančni test, ki mi je dal sliko mojega odziva na zaužitje večje količine ogljikovih hidratov.
Za tak test je potreben osebni merilec glukoze v krvi in dan brez obveznosti ali načrtov. Če je človek namreč hipoglikemik, se bo po takšnem testu ves dan počutili sesuto, zanič in za nobeno rabo.
Pred zajtrkom sem si izmeril nivo glukoze. Potem sem pojedel zajtrk –  2 kosa polnozrnatega domačega kruha, 100 g tunine paštete, nekaj koščkov mesa in čaj. Potem pa sem si na pol ure meril glukozo v krvi.
Dobil sem spodnjo krivuljo, ki je na las podobna krivulji v knjigi Hypoglicemia for Dummies. Po tej knjigi je problem moje krivulje oz. mojega telesa v tem, da je glukoza v dveh urah padla za 6 mmol/L (to je 108 mg/dL).
To je (pre)hiter padec glukoze, ki sproži simptome. Dodaten problem je, da je čez nekaj ur nivo padel pod postni (jutranji) nivo.
Zelo verjetno bi GTT s čisto in koncentrirano glukozo povzročil še višji začetni dvig in še hitrejši padec –  in jaz bi bil verjetno še bolj sesut.

XXScrCap-499¸

Vir:
1. http://hypoglykemie.nl/faq/
2. Cheryl in James Chow: Hypoglycemia for dummies
3. Melanie R. Saberian: The Enigma of Non-Diabetic Hypoglycemia

Po dveh letih in pol

18.03.2011

Pred kratkim me je obiskovalka s komentarjem spomnila na moj članek napisan eno leto po začetku mojega bloganja in iskanja poti iz slabega počutja, utrujenosti, izžetosti, možganske megle in še česa…
Zdaj sta minili približno dve leti in pol – nekako je čas za še eno vmesno bilanco.

Poskušal bom povzeti, kaj se je v zadnjem letu in pol spremenilo, kaj sem spoznal, izkusil, dognal.

Še vedno bi se bil pripravljen s svojo krvjo podpisati po točke A, B in C.
Danes bi jih mogoče postavil v drugačen vrstni red: Gibanje, hrana in potem spanje – človeku je pač najpomembnejša tista stvar, ki jo ima najmanj urejeno – je najšibkejši člen.

Glede presne hrane pa je v zadnjem letu prišlo do preobrata. Ne v smislu, da ne bi bila dobra, pač pa v smislu, da naj bo presno sadje, zelenjava in oreški pomemben sestavni del moje prehrane. Drugi sestavni deli so meso in ogljikovi hidrati. Mesa več, pri ogljikovih hidratih pa moram biti bolj izbirčen.

V zadnjem letu sem nareč ugotovil, da imam krvno skupino nič in da sem sekretor (to pomeni, da se antigen moje krvne skupine izloča tudi v sluzi, slino itd., kar je dobro). Ko sem začel jesti po priporočilih za mojo krvno skupino, je bil to odločen korak na bolje. Imel sem več energije, kot prej na presni hrani. Ta priporočila so bila: zelo malo žitaric in več živalskih beljakovin. Ugotovil sem, da ta teorija zame še kako drži.

Kljub vsemu pa so se še vedno občasno pojavljala “nižinska obdobja”, kot jim pravim. To so obdobja, ko se počutim brez prave energije, ko bi kar sedel in nič pametnega počel. Zato sem še enkrat šel k dravniku in mu razložil stanje. Poslal me je na specialistični diagnostični pregled.

Ugotovili so:

  • da nisem alergičen na nobeno hrano,
  • da nimam celiakije in
  • da je v trebušni votlini vse brez posebnosti

Z drugimi besedami: ni bolezenskega stanja, ki bi bilo lahko vzrok mojih težav.
Ali še malo natančneje: ni bolezenskega stanja, ki bi ga bilo danes mogoče povsem nedvoumno zaznati, izmeriti in pokazati nanj.

V času diagnostične preiskave, ko sem se hranil po navodilih specialista, pa sem ugotovil nekaj, kar se je zdaj pokazalo kot ključni faktor – da obstaja povezava med sladko hrano oz. hrano z visokim glikemičnim indeksom in mojimi “nižinskimi obdobji”. Nekaj malega sem nekoč že pisal o tem. Tudi v končnem izvidu je na koncu omenil reaktivno hipoglikemijo.
Ker sem pred časom že nekaj bral o tem, sem postal pozoren. Zakopal sem se v knjigo Hypoglycemia for dummies in vse več koščkov mozaika je sedlo skupaj s tistimi, ki so že bili v sliki.
Ogljikovi hidrati bodo torej središče moje skrbi za več energije, več življenja.

Ko sem gledal nazaj npr. na obdobje presne hrane, sem videl, da je bilo super. Razen ob prilikah, ko sem v zmiksano zelenjavo dodal suhe fige ali rozine. Že takrat sem ugotovil, da so rozine hujše.
Ali pa da je bilo čisto na začetku (avgusta 2008) vse OK in oh in sploh, ker nisem jedel nič oglijikovih hidratov, kar je pomenilo tudi nič sladkarij.
Kar naenkrat je naredilo klik klak, vse je sedlo skupaj in slika je bila popolna. Ključni manjkajoči del je bila reaktivna hipoglikemija.
Tako se zdaj ukvarjam z ravnjo sladkorja v krvi in kako mi katera hrana požene sladkor navzgor samo zato, da le-ta potem globoko strmoglavi in me naredi neuporabnega za življenje.
O tem pa več v katerem od naslednjih člankov…

Sladkorna bolezen

26.01.2011

Sladkorna bolezen ni enovita, temveč se deli na več bolezni. S praktičnega vidika so pomembne tri: to je sladkorna bolezen tipa 2 (ima jo 90 % vseh sladkornih bolnikov), sladkorna bolezen tipa 1 (ima jo 5 % vseh bolnikov) in nosečnostna sladkorna bolezen (edina, ki po definiciji ni kronična).

 V Sloveniji imamo približno 100.000 ljudi s sladkorno boleznijo (diabetikov), torej jih ima 90.000 sladkorno bolezen tipa 2. To so osebe od srednjih let do visoke starosti, v povprečju približno 65-68 let; med njimi je več žensk. Bolezen je v vsem svetu še vedno v porastu, zlasti v deželah z rastočim standardom, nezdravo prehrano in manj gibanja, ob čemer narašča tudi telesna teža. V ZDA se pojavlja zlasti med mladino, ki se vse bolj posveča televiziji s kokakolo in krompirčkom v rokah. Tako se sladkorna bolezen tipa 2, značilna za odrasle, zdaj seli že v šolsko populacijo. Tudi pri nas se lahko zgodi kaj takega, če ne bomo pravočasno ukrepali.

Statistika
V Sloveniji: 100.000 obolelih
V ZDA : 17 milijonov
Primerjava: približno enako razmerje
Po napovedih bo vsak tretji Američan, ki se je rodil leta 2000, nekoč zbolel za to zahrbtno boleznijo. Leta 2025 naj bi v Indiji imeli 60 milijonov diabetikov!
Diabetes tip 2
Za ta tip sladkorne bolezni je v glavnem značilno, da je povzročimo sami. Glavni povzročitelj te bolezni je prehrana in pomanjkanje telesne aktivnosti.

  • redna uporaba industrijskih maščob (rafinirana olja, margarina) zviša možnost nastanka diabetesa za 40%
  • prekomerno uživanje omega-6 maščob (oreščki, žitarice, polnozrnat kruh, večina rastlinskega olja, jajca, perutnina, pecivo) v razmerju z omega-3 maščobami zviša faktor rizičnosti. Nasvet: ne uporabljajte rafiniranih rastlinski olj, uporabljajte olivno olje, hladno stisnjeno laneno olje in ribje olje!
  • Izogibajte se mleka in vseh mlečnih izdelkov (skuta, jogurt in sir so dovoljeni, predvsem sirotka)
  • Rafinirano zrnje in sladkor so v direktni povezavi s porastom dabetesa v svetu
  • Zdravo črevesje preprečuje nastanek diabetesa (nujno je redno čiščenje)
  • Nepravilno delovanje jeter ima močan vpliv na nastanek bolezni (nujno je redno čiščenje)

 Zdravljenje s strani uradne medicine je neuspešno!!!

In kaj lahko storijo diabetiki?

 Sladkorna bolezen se močno razlikuje od ostalih (rak, multipla skleroza…), saj napreduje po večih poteh, ki se medsebojno jačajo (eho-efekt). To je pomebno vedeti, saj se je moramo zaradi tega lotiti z večih plati.
  Da bi bolezen bolje razumeli, moramo najprej spoznati vlogo inzulina
Inzulin
  Kljub dolgim intervalom med hranjenjem z visoko glikemičnimi OH, je raven sladkorja v krvi približno enaka (70-110 mg). Telo zmore večja odstopanja od teh vrednosti učinkivito normalizirati. Ko pojemo obrok, bogat s sladkorjem, pričnejo beta celice v pankreasu (trebušna slinavka) izločati inzulin. Te celice so zelo občutljive na spremembe ravni sladkorja v telesu, zato se zelo hitro odzovejo na vsako spremembo. 
  Ko pojemo hrano bogato z glukozo ( visoka raven sladkorja – glikemičen indeks GI), skozi stene črevesja sladkor takoj preide v kri, torej se raven sladkorja v krvi znatno zviša, to sproži receptorje na celicah v pankreasu in te pričnejo izločati inzulin. Ta potuje po telesu do vsake celice, kar jim omogoči hitro spreminjanje sladkorja v energijo. Kadar je tega sladkorja preveč, inzulin ukaže telesu, da del tega odvečnega sladkorja shrani v jetrih, v obliki glycogena, del pa se shrani tudi v mišičnem tkivu. Ko se raven sladkorja v krvi zniža, se inzulin preneha izločati. Kadar pa nivo sladkorja preveč upade, pa pričnejo alfa celice v pankreasu izločati hormon glucagon, ki sproži rezervni sladkor (glycogen v jetrih), da preide v kri. Zelo pomeben faktor je stres oz stresni hormon -noradrenalin, saj ta otopi delotvornost inzulina. Kadar smo v stresni situaciji, je nivo sladkorja nenormalno visok.

Začetek: odpornost inzulina

 Na površju naših celic se nahaja receptor inzulina. Ti receptorji delujejo kot  kemijski >vratarji<, ki nadzorujejo prehod sladkorja v celico. Če se prehranjujemo s hrano z visokim GI, potem se lahko ti receptorji (vratarji) pokvarijo, zaradi prevelikega vpliva inzulina, lahko se tudi povsem zaprejo. Rezultat – celice mišic, maščobne in jetrne celice postanejo odporne na inzulin. Te celice potrebujejo vse več inzulina, da bi nanj reagirale, vsaj minimalno.  Odpornost na inzulin pri maščobnih celicah povzroči razpad shranjenih triglyceridov, kar ima za posledico dvig ravni prostih maščobnih kislin v krvi. V primeru inzulinske odpornosti pri mišičnih celicah preprečuje vnos sladkorja, kar povzdigne nivo sladkorja v krvi. Isto se zgodi tudi v primeru inzulinske odpornosti jetrnih celic.

Prvi korak: povečano izločanje inzulina

 Kot je že prej opisano, če celice postajajo vse bolj odporne na inzulin, se mora ta v vse večjih količinah izločati, da nevtralizira raven sladkorja v krvi. To pa povroči, da še več celic postane odprnih na inzulin. Spirala dogodkov se stopnjuje.
Ponavadi telo, kljub vsemu, zopet vzpostavi normalno raven sladkorja v krvi. Toda ti dogodki ne ostanejo brez posledic:

  • povzroči prekomeren stres beta celic. Prekomerna produkcija inzulina v daljšem časovnem periodu ni mogoča, saj se te celice slej ko prej utrudijo, >izgorijo<. Kadar se to zgodi, potem beta celice ne samo, da ne morejo izločati velike količine inzulina, ampak tega sploh niso več zmožne.
  • prekomerni inzulin ima še cel kup drugih posledic, ki bodo opisane v ‘tretjem koraku’

Drugi korak: sladkor povzroča hudo škodo

  Preveč sladkorja povzroči žejo, saj telo poskuša odvečni sladkor odstraniti. Povečano urineranje in dodatna obremenitev ledvic. Telo poskuša zaščititi organe pred sladkorjem, zato zooži majhne žilice – zmanjšana cirkulacija krvi. To ima za posledico bolezni ledvic, težave z nogami in vidom, težje celjene ran. Zviša se tudi nivo maščob v krvi, nastanejo žilne obloge. Sladkor tudi spremeni strukturo in funkcijo beljakovin (zato se rane težko zacelijo). Poleg naštetega, pa adrenalne žleze izločajo vse več adrenalina, kar požene maščobne kisline v kri in prepreči izločanje inzulina. Prizadeto je tudi periferno živčevje (v stopalih, rokah in nogah), simptomi vključujejo tudi bolečine in nepokretnost delov telesa.

Tretji korak: preveč inzulina

  Tudi preveč inzulina je smrtno nevarno. Je najpomembnejši hormon pri metabolizmu, kadar ga je konstantno preveč, nastopi cela vrsta težav:

  • bolezni srca
  • otrdelost arterij
  • poškodbe na stenah arterij (>ateroskleroza)
  • zvišan holesterol
  • povišani triglyceridi
  • zvišan krvni pritisk
  • pomanjkanje vitaminov in mineralov
  • bolezni ledvic
  • pomanjkljivo izgorevanje maščob
  • debelost

Četrti korak: destrukcija beta celic

 Ta je izredno poguben. Če imamo raven sladkorja v krvi, rahlo nad 100, le v času dveh ur, je odpoved beta celic že opazna. Če imamo raven preko 110, lahko beta celice izgubijo 40% svojih zmožnosti in to že v dveh letih. Če se stanje ne izboljša in se dogodki ponavljajo, potem lahko z gotovostjo računamo na to, da bodo beta celice slej ko prej popolnoma uničene.

Peti korak: propad telesa

 Na določeni točki tega procesa, ko telo izgubi kapaciteto tvorjenja inzulina in ko nastane odpornost tudi na inzulin, ki ga dobimo preko injekcij, se pokaže grozljiva slika sladkorne bolezni:

  • neuropatija
  • odpoved ledvic
  • bolezni srca
  • slepota
  • amputacija
  • dializa
  • smrt

Zaključek

 Kadar človek zazna prve simptome diabetesa, je v bistvu že prepozno. Četudi spremenimo način prehrane, se proces nadaljuje. Vzroki za to so podani na začetku sestavka.

Kaj potem sploh lahko naredimo?

Seveda situacija ni nujno nepopravljiva. Klasična medicina ima svoje načine, kako se spopasti s to boleznijo, vendar so njena orožja neučinkovita. Pa si jih oglejmo:

  • zdravila, ki preprečujejo OH z visokim GI prehod skozi črevo v telo in zvišajo občutljivost beta celic (produkcijo inzulina), s tem zmanjšajo potrebe po dodatnem vnosu inzulina.
    • Glavni problem teh zdravil (metformin) je, da imajo negativne stranske učinke: slabši apetit, slabost, bruhanje, krči, zaprtje, diareja…Nekateri pacienti tega preprosto ne morejo zdržati, zato večkrat tablet ne vzamejo.
    • Lactična acidosa je bolj redka, toda hudo nevarna. Posledica pojava laktične acidoze je nezmožnost celic, da dobijo dovolj kisika, kar jih uničuje. V krvi pa se prične tvoriti mlečna kislina. Največkrat se to zgodi tistim bolnikom z odpovedjo ledvic.
  • Zdravila, ki stimulirajo trebušno slinavko, da ta proizvede več inzulina (Glyburide)
    • Ta zdravila so tako učinkovita, da mora bolnik s seboj vedno nositi tablete glukoze, saj jim lahko sladkor v krvi tako upade, da brez njih padejo v diabetično komo. To se sicer dogaja bolj poredko, vendar ostajajo težave:
      • Tako močno zviša raven inzulina, da lahko nastopijo zgoraj opisane težave
      • Ta zdravila ne zmorejo popraviti beta celic, le pospešuje njihovo delovanje, kar na koncu rezultira z uničenjem teh celic
  • Inzulin v obliki tablet, ali injekcij, je v pomoč, ko so beta celice v pankreasu že popolnoma pregorele. Ko nastopi popolna odpornost vašega telesa na inzulin, je konec neizbežen.

Alternativa

 Zdaj že vemo, da je pri sladkorni bolezni potreben povsem drugačen pristop. Potrebno je delati skupaj s telesom, da mu povrnemo primarne funkcije, kajti to je edini možen način.  Predno pričnemo zdraviti bolezen, moramo nujno spremeniti način prehranjevanja:

    • Rastline, ki  preprečijo absorbcijo visoko glikemijske hrane : kaktus nopal, gymnema sylvestre
    • dodatki, ki  odpravijo odpornost na inzulin: konjac mannan (glucomannan), cinnulin PF (skoncentrirani cimet), chromium GTF (krom v organski obliki), omega -3 maščobe
    • dodatki, ki popravijo stanje beta celic v trebušni slinavki: gymnema sylvestre, alfa lipoična kislina ali R lipoična kislina
    • sredstva, ki znižajo raven sladkorja: fenugreek ekstrakt (grško seno), momordica charantia, carosolična kislina, murva, živeti brez stresa
    • sredstva, ki ščitijo organe in beljakovine pred škodljivimi učinki sladkorja: L-carnosine (močan antioksidant), DMAE, CoQ10, alfa lipoična kislina ali R lipoična kislina, benfotiame
    •  sredstva, ki ščitijo organe pred zvišanim inzulinom: čiščenje krvi, proteolitični encimi, omega-3 maščobne kisline
    • Opustiti je treba vso hrano, ki vsebuje sladkor oz. hrano z visokim GI

 Potrebno je istočasno delovati tako preventivno kot tudi kurativno. Ker diabetes ni samo enonivojna bolezen, moramo hkrati delovati na vseh področjih. Moramo je takoj zaustaviti, drugače se bo takoj nadaljevala.

 Dr. Rath – svetovno poznani kritik moderne medicine ima svoj pristop pri zdravljenju diabetesa.

Vir: Holist.eu

Sladkor, strup naš vsakdanji

25.01.2011

Zviti so dandanes trgovci, sladkarijam se je tik pred blagajno res težko upreti, še posebej pa otrokom, ki jim ni enostavno dopovedati, da so sladkarije zelo zahrbtna zadeva. Tako se začne, na sladkor so navajeni že dvoletni otroci, nadaljuje pa vse do – smrti. Le redki striktno upoštevajo vsa pravila, našteta v tem članku. Paradoksalno pa je, da je prav ta substanca, o kateri na tem mestu ne boste mogli prebrati veliko dobrega, glavni energetski vir v našem telesu.

Ogljikovi hidrati, kot jih splošno imenujemo, so sestavljeni iz monosaharidov ali enostavnih sladkorjev (molekul grozdnega sladkorja ali glukoze, sadnega sladkorja ali fruktoze in glukozi podobne galaktoze). Disaharidi, molekule z 12 ogljikovimi atomi so maltoza, laktoza in saharoza. Med naravnimi daljšimi verigami, polisaharidi, poznamo ramnozo, glikogen (vskladiščen v mišičah in jetrih kot gorivo pri celičnem dihanju), škrob (prebavljivi del, rastlin) in celulozo (za človeka neprebavljiva), maltodekstrin pa je sintetiziran umetno. Sladkor pridobivajo iz sladkornega trsa in sladkorne pese, vitaminsko in rudninsko sicer bogatih rastlin. Po vrsti kemičnih procesov industrijske proizvodnje preostane beli sladkor. V tem končnem produktu, ‘koncentratu’, predvsem pa kemičnem izdelku, ni moč najti nobenih mikroorganizmov več. Sladkor je torej mrtvo živilo.

Osnovne človekove potrebe po sladkorju včasih ni bilo, naši predniki so uživali le sadje in med, danes pa je poraba sladkorja že 30 krat presegla porabo izpred 100 let (na povprečnega Evropejca se danes proda kar 150 gramov enostavnih sladkorjev v različnih prehrambenih proizvodih na dan, kar je več kot 50 kg na leto). Beli sladkor predstavlja približno tretjino proizvedenega sladkorja, dve tretjini pa je nevidnega, v pecivu, sirupih, marmeladah, tortah, sladoledu in drugih slaščicah.

Glede na to, kako hitro po zaužitju se dvigne vrednost sladkorja v krvi, hranilom določamo glikemični indeks. Ta ima vrednost do 100, pri čemer višje vrednosti pomenijo hitrejši dvig sladkorja v krvi. Vrednost glikemičnega indeksa za nekatera živila lahko najdete v razni literaturi, pa tudi na spletu. Indeks pa ni odvisen le od kemične zgradbe sladkorjev in dolžine verig, temveč tudi od mehaničnih lastnosti hranil. Ovseni kosmiči, zrna koruznega škroba ter vlaknine so balastne snovi, ki koristijo prebavi in so za njeno čimboljšo učinkovitost nujno potrebne. Prebava uporabnih sladkornih verig traja dlje časa, kar ima za posledico enakomerno absorbcijo.

Negativni učinki sladkorja se začno že v ustih: braniti se moramo proti zobnemu kariesu, medtem ko se razjede sluznice ustne votline naši otroci sploh ne zavedajo. Presnova sladkorja nadalje zahteva najrazličnejše rudnine, predvsem kalcij in železo, med vitamini pa predvsem skupino B kompleksa. Ker teh snovi v samem sladkorju ni, jih telo vzame tam, kjer so. Kalcij iz kosti (osteoporoza) in zobovja, železo (slabokrvnost) in B vitamine (motnje v delovanju živčevja) pa od drugod. Večje količije užitega sladkorja pomenijo večje potrebe po omenjenih rudninah in hujše posledice za zdravje človeškega telesa. Pa še to: sladkor povzroča tudi presnovi škodljive t.i. sladkorne kisline, s katerimi se mora telo spopadati in jih z alkalno hrano (če jo sploh dobi) nevtralizirati, sicer se le-te nabirajo v sklepih ali drugje (revma, artritis, …).

Že kmalu po zaužitju enostavnih sladkorjev se raven glukoze (iz enostavnih in kompleksnih sladkorjev absorbirana glukoza, fruktoza in galaktoza najprej potujejo v jetra, kjer se vse molekule predelajo v glukozo) v krvi hitro dvigne (hiperglikemija), vendar tudi zelo hitro pade (hipoglikemija). Možgani za svoje delovanje potrebujejo primerno raven sladkorja (ki izvira iz jeter), če pa vrednost v krvi pade, ima to za posledico slabo počutje, drastičen upad psihofizičnih sposobnosti in občutek lakote. Nihanje sladkorja je posledica delovanja hormona inzulina, ki nastane v trebušni slinavki. Ta deluje tako, da povečuje prepustnost celičnih membran za sladkor in aminokisline. Je tipični lipogenetski hormon – pospravi vso hrano v zaloge, tako na kratki (sladkor) kot na dolgi rok, torej, da skladišči tudi vse v krvi prisotne maščobne kisline v zaloge. Povečana koncentracija sladkorja v krvi torej povzroči njegovo sproščanje in celo verigo neljubih posledic.

Če je vrednost inzulina med dolgotrajno, aerobno vadbo nizka, je prispevek energije iz oksidacije maščob večji. Uživanje sladkorja med vadbo izgorevanja mišičnega glikogena sicer ne upočasni, pač pa se zmanjša razgradnja jetrnega glikogena in oksidacija maščob. Respiratorni kvocient (RQ, razmerje med izdihanim CO2 in vdihanim O2 na časovno enoto) se dvigne. Zato so se dandanes že počasi začeli uveljavljati športni napitki, ki vsebujejo tudi delež maščob in sladkorje z dolgimi verigami (z nizkim glikemičnim indeksom).

Sladkor pa ni le strup s počasnim, degenerativnim delovanjem, temveč tudi, posredno, substanca, na katero bi morali biti zelo pozorni še posebej športniki, pa čeprav so posledice zelo dolgoročne. Kako velik vpliv na anabolno fazo (po treningu, ko se telo izgrajuje in celi mišične mikropoškodbe) ima nihanje vrednosti koncentracije inzulina (t.i. inzulinska gugalnica), se nam pokaže šele pod drobnogledom. Rastni hormon (GH) v jetrih povzroči sproščanje rastnega – inzulin fatktorja (IGF), ta pa je (poleg vadbe, testosterona in aminokislin v mišici) odločilemn pri izgradnji mišic. Toda vrednosti IGF so nizke, če inzulin niha. Bolj konstantna ko je koncentracija inzulina v krvi in višje ko so te vrednosti, večji je anabolizem. In ker se pri človeku GH v največji meri sprošča med vadbo in pol ure po tem, ko zaspimo, je še posebej pomembno, da ohranjamo vrednost inzulina konstantno tekom celega dne. Tudi to je eden od razlogov, zakaj moramo jesti večkrat po malo, praktično ves čas (športniki pa naj bi si poleg tega privoščili še popoldanski spanec), ne pa le dvakrat ali trikrat na dan. Dokaz za povezanost v delovanju omenjenih substanc so diabetiki, ki težko pridobivajo telesno maso.

Da pa bi kar najhitreje napolnili zaloge glikogena, je po naporu potrebno uživati enostavne sladkorje ter jedi z visokim ali srednjim glikemičnim indeksom. Enostavne sladkorje si lahko privoščimo torej edino v tem primeru. Bojazljivost mnogih ljudi, ki mislijo, da se ogljikovi hidrati pri prebavi spreminjajo v mačobe, je odveč, saj vemo, da ta proces telesu vzame veliko energije in se dogaja samo, če so glikogenske rezerve v mišicah zapolnjene, kar pa je še pri vzdržljivostnih športnikih skrajno redek slučaj (samo pred tekmami). Še danes ne vemo natančno, katera kombinacija sladkorjev je po obremenitvi najučinkovitejša, da bi napolnili svoje enregetske depoje, ve pa se, da fruktoza sama, kljub nizkemu glikemičneku indeksu, ni najboljša. Priporoča se kombinacija pretežno daljših verig sladkorjev (denimo maltodekstrina) ter malo glukoze in fruktoze.

O sladkorju, našem vsakodnevnem spremljevalcu, bodi tokrat dovolj. Čeprav so nekatere stvari pretresljive, se bomo sladkorju verjetno težko odpovedali kar čez noč. Lahko pa storimo majhen korak in se vsakokrat zamislimo nad posledicami, ki nam uničujejo zdravje. Veliko ljudi je namreč kronično prizadetih, ne da bi se tega sploh zavedali ali slutili, značilna posledica takšne prehrane pa je prav sladkorna bolezen (diabetes). Znanstveniki pod vplivom različnih interesov le stežka potrdijo povezanost med naraščajočim številom diabetikov in vse večjo proizvodnjo sladkorja. Zamenjajmo beli sladkor z rjavim, poslužimo se bio – nadomestkov, medu, javorjevega sirupa, melase in seveda, svežega sadja!   

Vir. Grega Hočevar

ŠČITNIČNE MOTNJE

8.11.2010

SIMPTOMI
Hipertiroidizem:

  • hujšanje kljub povečanemu apetitu;
  • pospešen srčni utrip, zvišan krvni tlak, živčnost in čezmerno znojenje;
  • pogostejše iztrebljanje, včasih driska;
  • mišična šibkost, tresenje rok;
  • pojav golše.

Hipotiroidizem:

  • brezvoljnost, upočasnjeni duševni procesi;
  • upočasnjen srčni utrip;
  • večja občutljivost za mraz;
  • mravljinčenje ali omrtvelost v rokah;
  • pojav golše.

Subakutni tiroiditis:

  • blage do hude bolečine v ščitnici;
  • ščitnica je na dotik občutljiva;
  • bolečine pri požiranju ali obračanju glave;
  • pojav teh simptomov kmalu po virusni okužbi, npr. gripi, mumpsu ali ošpicah.

POSVETUJTE SE Z ZDRAVNIKOM, ČE:

  • ste vročični, izredno nemirni ali vznemirjeni ter imate hiter srčni utrip; morda doživljate tirotoksično krizo, nenaden in nevaren zaplet hipertiroidizma
  • vas zelo zebe, ste zaspani in brezvoljni; lahko se pojavlja miksedemska koma, nenaden in nevaren zaplet hipotiroidizma. ki lahko privede do nezavesti in celo smrti.

Ščitnica s svojimi hormoni vpliva na skoraj vsa presnovna dogajanja v telesu. Ščitnične motnje segajo od majhnih, nenevarnih golš do smrtno nevarnega raka. Najpogostejše težave s ščitnico so motnje v nastajanju ščitničnih hormo­nov. Preveč teh nujno potrebnih snovi povzroča bolezensko stanje, imenovano hipertiroidizem, pomanjkanje pa hipotiroidizem.
Štiri obščitnične žleze, ki ležijo ob ščitnici, de­lujejo neodvisno od nje; njihova naloga je urav­navanje ravni kalcija v krvi, ki je potreben za rast in ohranjanje kosti in zob. Motnje v njihovem izločanju lahko povzročijo hiperparatiroidizem ali hipoparatiroidizem, ki neugodno vplivata na razvoj kosti. Čeprav so lahko posledice težav s ščitnico neprijetne, večina teh stanj ni nevarna, če so pravilno ugotovljena in zdravljena.

VZROKI

Vse vrste hipertiroidizma povzroča čezmerno nastajanje ščitničnih hormonov. Razvijejo se lah­ko na različne načine. Pri Basedovvovi bolezni povzroči čezmerno izločanje hormonov avtoimunska motnja. Včasih v ščitnici nastanejo vozliči, imenovani toksični adenomi, ki izločajo ščitnične hormone, spre­menijo njihovo normalno nastajanje in zmoti­jo telesno kemično ravnovesje; nekatere golše vsebujejo več takšnih vozličev. Pri subakutnem tiroiditisu vnetje ščitnice povzroči »puščanje« čezmerne količine hormonov iz žleze in privede do prehodnega hipertiroidizma. V sicer redkih primerih se lahko hipertiroidizem pojavi zaradi nepravilnega delovanja hipofize ali rakaste rašče v ščitnici.
Hipotiroidizem je ravno nasprotna motnja: pojavi se zaradi nezadostnega nastajanja ščitničnih hormonov. Ker je za pridobivanje energije v telesu potrebna določena količina ščitničnih hor­monov, njihov upad zmanjša pridobivanje ener­gije. Pogost vzrok hipotiroidizma je Hašimotov tiroiditis, avtoimunska bolezen, pri kateri bele krvne celice polagoma nadomeščajo ščitnično tkivo, ki ga potem napadejo imunske beljakovi­ne, protitelesa.
Hipotiroidizem se lahko pojavi tudi, če je bila ščitnica kirurško odstranjena ali kemično uniče­na v okviru zdravljenja hipertiroidizma. Če v telo dobivate preveč joda — npr. iz prikritih virov, kot so nekatera zdravila proti prehladu ali snovi, uporabljane pri določenih preiskavah — se lahko nevarnost hipotiroidizma poveča, zlasti če ste v preteklosti že imeli težave s ščitnico. Dolgotraj­no nezdravljen hipotiroidizem lahko povzroči miksedemsko komo, redko, vendar lahko usod­no stanje, ki nemudoma zahteva hormonske injekcije.
Hipotiroidizem je posebno nevaren za novo­rojenčke in dojenčke, ker lahko pomanjkanje ščitničnih hormonov v zgodnji starosti pripelje do kretinizma (duševne zaostalosti) in pritlikavo-sti (zavrte rasti). Pri nas novorojenčkom določijo raven ščitničnih hormonov v dneh po rojstvu; če teh hormonov primanjkuje, se zdravljenje začne takoj. Tudi pri dojenčkih je lahko hipotiroidizem, tako kot pri odraslih, posledica hipofizne motnje, okvarjene ščitnice ali popolne odsotnosti žleze. Hipotiroidni dojenček je nenavadno miren in tih, ima slab tek in čezmerno dolgo spi.
Čeprav je rak na ščitnici poleg raka na mater­nici najpogostejša maligna bolezen endokrinih organov, je vseeno redek. Bolniki imajo lahko več let enega ali več ščitničnih vozličkov, preden se izkaže, da so rakasti. Ljudje, ki so bili kdaj v življenju izpostavljeni obsevanju glave in vratu, npr. v okviru zdravljenja aken, so bolj nagnjeni k raku na ščitnici.

DIAGNOSTIČNI POSTOPKI

Zdravnik lahko ugotovi hipertiroidizem in hipo­tiroidizem z meritvijo ravni nekaterih hormonov v krvi. Ponavadi ugotavljajo raven tireoideo stimulirajočega hormona (TSH), ki ga izloča hipofi-za in spodbuja nastajanje hormonov v ščitnici; če je potrebno, izmerijo tudi raven samih ščitnič-nih hormonov.
Bolniki s hipotiroidizmom imajo v krvi veliko TSH, ker skuša telo spodbuditi nastajanje ščit-ničnih hormonov; pri hipertiroidizmu je ravno obratno: raven TSH je nizka, ščitničnih hormo­nov pa je veliko.
Za ugotovitev vzroka hipertiroidizma zdrav­niki pogosto uporabljajo preiskave z radioaktiv­nim jodom, s katerimi merijo količino joda, ki ga ščitnica absorbira v določenem obdobju. Jod je ključna sestavina ščitničnih hormonov, zato je količina, ki jo ščitnica absorbira, zanesljiv kaza­lec, koliko hormonov v njej nastaja. Za preiskavo mora preiskovanec zaužiti majhno količino ra­dioaktivnega joda v tekočini ali kapsuli. Po dolo­čenem času zdravnik namesti nad njegov vrat instrument, ki izmeri količino nakopičenega ra­dioaktivnega joda v žlezi.
Če izvid pokaže, da žleza kopiči preveč joda, lahko zdravnik nato opravi slikanje z radioaktiv­nim jodom. Pri tej preiskavi uporabi poseben film, ki prikaže natančen razpored radioaktivne­ga joda v ščitnici. Takšno slikanje npr. pokaže, ali se jod nabira v adenomih, kar govori, da so za čezmerno nastajanje hormonov krivi vozlički. Če slikanje razkrije enakomerno kopičenje po vsem tkivu, je v preobilno izločanje hormonov vplete­na celotna žleza.
Nekateri zdravniki menijo, da preiskave krvi niso dovolj občutljive, da bi odkrile blage obli­ke hipotiroidizma. Namesto tega priporočajo spremljanje bazalne telesne temperature (teles­ne temperature v mirovanju). Za natančno ugo­tavljanje bazalne temperature je treba natančno upoštevati naslednja navodila. Zvečer toplomer zbijte pod 35 °C in ga položite na mesto, kjer ga boste dosegli, ne da bi vstali. Naslednje jutro, še preden vstanete, 10 minut merite temperaturo pod pazduho; medtem bodite čim bolj pri miru. Vsaj tri dni si zapisujte tako izmerjeno tempera­turo. (Ženske morajo to narediti v prvih dveh tednih mesečnega ciklusa, ker se jim lahko ba­zalna temperatura v drugi polovici zviša.) Nor­malna bazalna telesna temperatura je med 36,3 in 36,6 “C. Če je vaša bazalna temperatura ve­dno nizka, imate morda blag hipotiroidizem.
Če imate enega ali več adenomov, bo zdrav­nik vodil skrbno evidenco o tem, kdaj so se prvič pojavili in kako se razvijajo, ker vsi adenomi ne izločajo preveč ščitničnih hormonov. Pravzaprav večina teh vozličkov ni zločesta, zlasti če ostaja­jo dolgo časa nespremenjene velikosti. (Rakasto tkivo v nasprotju s tem opazno raste.) Vozlički, ki se pojavijo nenadoma, so praviloma s tekočino napolnjene ciste in so pogosto benigni. Če pre­iskave krvi pokažejo, da vozlički izločajo preveč ščitničnih hormonov, in imate še druge simpto­me, bo zdravnik začel z zdravljenjem hiperti­roidizma.
Če imate v ščitnici vozliček, vsekakor potre­bujete redne preglede; tudi če nimate težav, se vam lahko čez čas pojavi hipertiroidizem. Če preiskave krvi razkrivajo zvišano raven hormo­nov, bo zdravnik svetoval dodatne teste, vključ­no s preiskavami ter slikanjem z radioaktivnim jodom, ki bo pokazalo, ali so vozlički »vroči« ali »hladni«. Vroči so tisti, ki aktivno kopičijo jod; ti so le redko rakasti. V hladnih pa je koncentracija joda majhna; takšna najdba nakazuje možnost maligne rašče in zahteva dodatne preiskave.
Eno vrsto raka na ščitnici je mogoče ugotoviti s preprosto krvno preiskavo, pri kateri izmerijo raven hormona, vpletenega v nastajanje kostnega tkiva. Večinoma pa je treba za potrditev diagno­ze raka opraviti biopsijo: odvzem celic iz sumljive spremembe s tanko iglo in njihov mikroskopski pregled, da bi ugotovili, ali je tkivo maligno.



ZDRAVLJENJE


Za ščitnične motnje zaradi čezmernega ali po­manjkljivega nastajanja ščitničnih hormonov po­nujata različne načine za vzpostavitev pravilnega ravnotežja tako konvencionalna kot alternativna medicina. Konvencionalno zdravljenje se opira predvsem na zdravila in operacijo. Alternativni načini skušajo olajšati nekatere težave, poveza­ne z boleznimi ščitnice, ali izboljšati delovanje žleze z najrazličnejšimi pristopi, ki segajo od pre-hranskih dodatkov in zelišč do sprememb v nači­nu življenja in posebnih vaj. Toda pri vsaki težavi s ščitnico bi morali najprej opraviti pregled pri zdravniku; večina teh bolezni zahteva obravna­vo, ki presega okvire domačega zdravljenja.


KONVENCIONALNA MEDICINA


Za zdravljenje hipertiroidizma je treba zavreti nastajanje ščitničnih hormonov, pri hipotiroidi­zmu pa je treba manjkajoče hormone nadome­ščati. Konvencionalna medicina ponuja izredno učinkovite načine za zmanjševanje ali odpravlja­nje nastajanja hormonov oz. za njihovo nado­meščanje. Zdravnik bo glede na vašo bolezen, starost, splošno zdravstveno stanje in bolezni v preteklosti odločil, katero zdravljenje je za vas najboljše.
Izločanje ščitničnih hormonov je mogoče za­vreti ali povsem preprečiti z zdravljenjem z ra­dioaktivnim jodom, tirostatičnimi zdravili ali ope­racijo. Če se zdravnik odloči, da je najprimernej­še radioaktivno zdravljenje, boste dobili tableto ali raztopino radioaktivnega joda v odmerku, ki bo poškodoval celice v ščitnici in omejil ali uničil njihovo zmožnost za izločanje hormonov. Vča­sih je za obnovitev normalnega izločanja hormo­nov potrebno več kot eno zdravljenje in pri mnogih bolnikih se kot posledica razvije hipoti-roidizem.
Če začnete jemati tirostatična zdravila, npr. propiltiouracil ali metimazol, ki se običajno upo­rabljajo v tabletah, bi morali simptomi hipertiro-idizma začeti izginjati po šestih do osmih tednih; to je čas, ko se zaloga hormonov porabi, zdra­vila pa začnejo ovirati njihovo nastajanje v ščitni­ci. Zdravila boste morali jemati še približno eno leto. Po tem času boste potrebovali redne zdrav­niške preglede, ki naj ugotovijo, da se bolezen ni vrnila.
Za zdravljenje hipertiroidizma, ki ga povzro­čajo toksični adenomi, bolnikom do 45. leta po­gosto svetujejo operacijo, ker so ti vozliči zelo pogosto odporni za radioaktivni jod. Ko je tkivo kirurško odstranjeno, se raven hormonov pravi­loma normalizira v nekaj tednih.
Čeprav lahko subakutni tiroiditis povzroči prehoden hipertiroidizem, ta bolezen ponavadi ne zahteva posebnega zdravljenja, bolečine za­radi vnetja ščitnice pa je običajno mogoče olaj­šati   s paracetamolom  ali  acetilsalicilno kislino.
Če zdravila brez recepta ne pomagajo, lahko zdravnik za krajši čas predpiše prednizon ali de-ksametazon. Ker lahko oba pripomoreta k na­stanku želodčne razjede in izgubljanju kostnine, vprašajte zdravnika, ali bi morali hkrati jemati dodatke kalcija.
Hipotiroidizem zahteva vse življenje trajajo­če nadomestno zdravljenje s ščitničnimi hormo­ni. Ko se nastajanje hormonov v žlezi zmanjša, ga ni mogoče povečati niti z operacijo niti z zdravili. Zdravniki raje kot hormonske pripravke iz živalskih izvlečkov predpišejo sintetične oblike ščitničnih hormonov, npr. levotiroksin. Stranski učinki so redki, vendar nekateri bolniki med je­manjem teh zdravil občutijo živčnost ali bole­čine v prsih; ponavadi prilagoditev odmerka od­pravi neprijetne učinke. Če pa hkrati jemljete triciklične antidepresive, antikoagulante ali di-gitalis ali imate sladkorno bolezen, se morate na vsak način pogovoriti z zdravnikom o možnih medsebojnih delovanjih in drugih zapletih.
Raka na ščitnici ponavadi zdravijo s kirurško odstranitvijo bodisi rakastega tkiva bodisi celot­ne ščitnice; ta poseg imenujemo tiroidektomija. Če se je rak razširil iz ščitnice, med operacijo odstranijo tudi vse drugo prizadeto tkivo, npr. bezgavke na vratu.


ALTERNATIVNI NAČINI


Čeprav alternativni načini, ki so na voljo za teža­ve s ščitnico, ne bodo povsem zavrli ali nadome­stili ščitničnih hormonov, jih pogosto uporabljajo za okrepitev same žleze ali za olajšanje nekate­rih neprijetnih simptomov.


KITAJSKA ZELIŠČA
Simptome hipertiroidizma lahko pomaga olaj­šati več zeliščnih mešanic: kombinacija sušenega uralskega sladkega korena (Glycyrhiza uralensis), kombinacija kitajske prerasti (Bupleurum chi-nense) in zmajeve kosti ali kombinacija kitajske prerasti in potonike. Posvetujte se z zdravilcem glede navodil in zdravila.


ZELIŠČA
Za olajšanje simptomov hipertiroidizma poskusite s 4 deli regija (Lycopus sppJ, 2 deloma deljenolistne srčnice (Leonurus cardiaca), 2 deloma čeladnice (Scutellaria sppJ in 1 delom gloga (Crataegus sppJ v tinkturi trikrat na dan.
Proti težavam z nespečnostjo zaradi hipertiroidizma zmešajte enaka dela baldrijana (Valerianaana officinalis) in pasijonke (Passiflora incarnata) v tinkturi in jemljite pol ure pred spanjem.
Za hipotiroidizem lahko pripravite čaj iz mehurjaste haluge (Fucus vesiculosus) za izboljšanje delovanja ščitnice. Trikrat na dan prelijte 2 čajni žlički mehurjaste haluge s skodelico vrele vode in pustite stati 10 minut, preden popijete. Mehurjasto halugo je mogoče jemati tudi v kapsu­lah trikrat na dan.


NAČIN ŽIVLJENJA
Aerobna vadba od 15 do 20 minut na dan je izvrstna za ohranjanje dobrega delovanja ščitnice.
Redna telesna dejavnost je posebno pomembna, če ste hipotiroidni. (Preden začnete s telovadnim programom, se posvetujte z zdravnikom.)


PREHRANA
Pri hipotiroidizmu se izogibajte zelju, breskvam, švedski repi, soji, špinači, arašidom in redkvam, ker lahko ovirajo nastajanje ščitničnih hormonov.
Dodatki vitamina C, vitamina E, riboflavina (vitamina B2), cinka, niacina (vitamina B3), piridoksina (vitamina B6) in tirozina lahko spodbudijo delovanje ščitnice.
Če pa imate hipertiroidizem, lahko ravnokar našteta živila pomagajo zavreti nastajanje ščitničnih hormonov.


JOGA
Mnogim ljudem lahko pomaga položaj sveče (vsaj enkrat na dan za 20 minut) izboljšati celotno delovanje ščitnice. Ležite na hrbet in dvignite noge tako, da bodo boki dvignjeni s tal. Medtem ko boke podpirate z rokami, iztegnite noge navpično.
Zdrsnite z rokami po trupu proti ramenom; palca naj bosta na sprednji strani telesa, ostali prsti na zadnji. Poskrbite, da bodo telesno težo nosila ramena, ne glava in vrat.

Kakšno so značilne osebnostne poteze ljudi s krvno skupino A?

24.06.2010

Krvna skupina A je od vsega začetka prilagojena gosti naseljenosti in na življenjski slog bolj ustaljenega, a napetega urbanega življenja. Pri ljudeh, ki morajo živeti z zahtevami polnega življenjskega prostora, se gotovo razvijejo določene psihološke značilnosti.
Verjetno je najbolj pomembna lastnost, ki jo mora imeti človek, ki živi v teh pogojih, ta, da zna sodelovati. Prvi ljudje s skupino A so morali biti spodobni, redni, morali so spoštovati zakon in se znati samonadzirati. Skupnost brez spoštovanja do drugih in do njihovega imetja ne more obstajati. Samotarjem v skupinskih razporeditvah ne gre dobro. Če se značilnosti ljudi s skupino 0 ne bi razvile tako, da bi ustrezale agrarni družbi, bi bil rezultat kaos – in končno poguba. Še enkrat, preživeli smo, zahvaljujoč skupini A.
Prvi ljudje s skupino A so morali biti spretni, čustveni, strastni in zelo pametni, da so se lahko soočili z izzivi bolj zapletenega načina življenja. Vendar so vse te odlike morale obstajati v nekem okviru. To je morda razlog, zaradi katerega imajo ljudje s skupino A še danes bolj zapletene sisteme. Svojo bojazen ustekleničijo – to se namreč zgodi, ko se hočeš dobro razumeti z drugimi, a ko eksplodirajo, se jih pazite! Protistrup za to, kot sem povedal že prej, so bolj pomirjevalne in sproščujoče vaje, kot sta joga in t’ai chi.
Lahko se zdi, da ljudje s skupino A niso ustvarjeni za napete položaje vodij pod velikim pritiskom, v katerih se odlikujejo ljudje s skupino 0. To ne pomeni, da ne morejo biti voditelji. Instinktivno zavračajo sodobno držo načina vodenja v smislu “človek je človeku volk”. Ko ljudje s skupino A pridejo na tak položaj, navadno vse razpletejo. Nekdanji predsedniki Amerike; Lvndon Johnson, Richard Nbcon in Jimmy Carter so imeli vsi krvno skupino A. Kljub temu, da je vsak od njih svojemu delu vdihnil bistrost in žar, so vsi imeli usodne pomanjkljivosti. Ko je stres postal premočen, so postali zaskrbljeni in paranoični in vse jemali osebno. Na koncu so jih prav odzivi na stres, značilni za skupino A, odgnali s položaja predsednika.
Verjetno je bila najbolj znana osebnost s skupino A Adolf Hitler. Medtem ko bi ga verjetno večina povezala z golim nagonom in brutalno gotovostjo, značilno za skupino 0, je bila v resnici Hitlerjeva glavna lastnost skrajna preobčutljivost, ki ga je pahnila v norost. Hitler je bil abnormalno bitje. Njegova obsesija z genetsko urejeno družbo je bila pravzaprav mutirana lastnost skupine A, a z morasto vizijo.

Vir: Peter J. D’Adamo – 4 načini prehrane za 4 krvne skupine

Kakšno so značilne osebnostne poteze ljudi s krvno skupino 0?

23.06.2010

Vsaka oseba s krvno skupino 0 nosi v sebi genetski spomin moči, vzdržljivosti, zaupanja vase, drznosti, intuicije in prirojenega optimizma. Prvi ljudje s skupino 0 so bili zgled koncentracije, akcije in močnega občutka za samoohranitev. Verjeli so vase. To je zelo dobro, saj nas morda sicer sploh ne bi bilo.
Če imate krvno skupino 0, boste morda lahko cenili to dediščino, ker so stvari, ki vas ohranjajo zdrave, vas navdihujejo in vam dajejo energijo, zelo podobne kot pri vaših prednikih. Ste odporni in močni, poganja pa vas visokoproteinska prehrana. Najbolje se odzivate na visoko intenzivno vadbo – pravzaprav brez nje postanete depresivni, potrti in predebeli.
Morda ste podedovali tudi težnjo po uspehu in imate odlike vodje, značilne za skupino 0 – močna, odločna in čvrsta oseba – ki kar cveti od zdravja in optimizma.
Nekdanji predsednik Amerike, Ronald Reagan, ima krvno skupino 0 in zelo ustreza šabloni. Njegov način vladanja je označevala gotovost, nepristranost in neutrudljiv optimizem glede prihodnosti. Nikdar nisi imel občutka, da bi imel Reagan težave s prepričanostjo vase. V dobrem in slabem je utiral pot naprej. Kakor je za skupino 0 značilno, je tudi on tvegal. Ljudje so mu včasih rekli “teflonski predsednik”, ker se ni skrhal pod nobenim svojih tveganj.
Seveda Reagan ni kazal, (vsaj javno ne), ostrega, brezkompromisnega, skoraj okrutnega sloga nekaterih vodij. Ni npr. prav presenetljivo, da so imeli nekateri slavni mafijci krvno skupino 0. Al Capone je imel krvno skupino 0. Tukaj je primer vodje, ki je šel do skrajnosti. Nekdanji predsednik Sovjetske zveze, Mihael Gorbačov, ima prav tako krvno skupino 0 in je eden od ljudi moderne dobe, ki so tvegali največ.
Tudi kraljica Elizabetha II in princ Charles imata krvno skupino 0. Zdi se mi zanimivo, da imajo nekateri člani kraljevske hiše Windsor težave s strjevanjem krvi. Morda je to povezano s skupino 0.

Vir: Peter J. D’Adamo – 4 načini prehrane za 4 krvne skupine

Neprimerna, odsvetovana hrana za krvno skupino A – deluje kot strup

22.06.2010

angleški kolački
banana
čaj črni, brezkofeinski
čaj koruzna svila
čaj navadna mačja meta
čaj rabarbara
čaj rdeča detelja
čaj rumena kislica
čičerika
dinja – medene, kantalupe
fižol lima (mesečnjak)
fižol nizki
fižol rdeči
fižol stročji
gazirane brezalkoholne pijače
granola žitarice za zajtrk
hobotnica
integralni pšenični kruh
kaviar
ketchup
kis – balzamični, zeliščni, iz belega in rdečega vina, destiliran bel, jabolčni
kokos
kolački iz pšeničnih otrobov
krompir – rdeč, bel
krompir sladki – topinambur
kruh iz pšenice durum
lignji
majoneza
mandarina
mango
maslo
meso bivol
meso divjačina
meso fazan
meso gos
meso govedina
meso jagnjetina
meso jerebica
meso jetra – telečja, kokošja, svinjska
meso ledvičke
meso ovčetina, kozje
meso prepelica
meso priželjc
meso raca
meso slanina
meso srčevina
meso svinjina
meso šunka
meso teletina
meso zajec
mineralna voda
mleko (še posebej mastno)
moka – navadna, s primesjo pecilnega praška
moka familia
moka farina
moka iz integralne pšenice
moka iz pšeničnega zdroba
moka špinačna
morski rakci
olive – črne, grške, španske
olje bombaževo
olje kikirikijevo
olje koruzno
olje sezamovo
olje žafranovo
oreški brazilski
oreški indijski
papaja
paprike (rdeče, zelene, rumene, kajenska)
paradižnik
pistacije
pivo
pomaranča
poper – beli in črni, poprova zrna
pšenični kosmiči
pšenični namaz
pšenični otrobi
rabarbara
rak sladkovodni
rakovica
riba barakuda
riba jastog
riba jegulja
riba losos prekajeni
riba morski list
riba morski zmaj
riba morsko uho
riba oslič
riba plava
riba vahnja
ribe sardela
sir brie
sir camembert
sir cheddar
sir edamec
sir ementaler
sir gavda
sir gruvere
sir jarlsburg
sir mehki
sir munster
sir parmezan
sir plavi
sir provolone
skuta
sladki rženi kruh
sladoled
slaniki sladkovodni, sveži, vloženi
sok papaje
sok paradižnikov
sok pomarančni
sorbet
školjke dagnje
školjke ostrige
školjke pokrovače
školjke razne
trpotec (vrsta banane)
večzrnati kruh
vložena hrana
worchestrska omaka
zelje – kitajsko, rdeče, belo
žabji krak
želatina – navadna
žgane pijače

Vir: Peter J. D’Adamo – 4 načini prehrane za 4 krvne skupine

Nevtralna hrana za krvno skupino A – deluje kot hrana

21.06.2010

agar kot začimba
avokado
bazilika
bergamot
bezgove jagode
bob
bok choy (vrsta kitaj.zelja)
borovnice
breskve
brusnice
bučke
cimet
curry
cvetača
čaj bezeg
čaj encijan
čaj hmelj
čaj lapuh
čaj lipa
čaj listi jagode
čaj malinovi listi
čaj materina dušica
čaj navadna zvezdica
čaj papeževa sveča
čaj peteršilj
čaj poprova meta
čaj regrat
čaj seno
čaj sladič
čaj zelena meta
čaj žajbelj
čebula mlada
čokolada kot začimba
črni ribez
dateljni
dinje ( kanang, kasaba, crenshaw, božična, mošusna, španska)
drobnjak
džem (iz sprejemljivega sadja)
fižol – jicama, mungo
fižol beli, cannellini, mladi
gobe – abalone, lisičke, enoki, maitake porcini, portobello, shiitake, ostrigarji
gorčica pripravljena s čimmanj kisa
gorčica suha kot začimba
grah zeleni
granatno jabolko
grozdje – črno, zeleno, vijoličasto, rdeče, konkord
guava
hren kot začimba
hrustljavi rženi kruh
hruške
indijske smokve
jabolčni mošt
jabolka
jagode
jajca kokošja
janež
javorjev sirup kot začimba
ječmen
jogurt – zamrznjeni, naravni, sadni, grški
kaki
kamut
kapre
kardamom
kefir
kivi
kolački iz ovsenih otrobov
koper
korenje
koriander
koruza
koruzni kolački
koruzni kosmiči
koruzni kruh
koruzni sirup kot začimba
koruzni zdrob
kosmulje
kostanj
krekerji
kreša
kruh brez glutena
kruh iz moke rjavega riža
kruh iz pire
kruh wasa
kumare
kumina
kumkvat  (vrsta majhne pomaranče)
kurkuma
kuskus
lešniki
lovorov list
lubenice
majaron
makadamija
maline
mandljev izvleček
mandljevo maslo
mandlji
marmelada (iz sprejemljivega sadja)
mečarica
med kot začimba
meso kokošje
meso perutnina
meso puran
meta
mleko kozje
moka – ječmenova, pšenična durum, kvinoja
moka iz pire
moka iz vzklile pšenice
moka ovsena
moka z glutenom
morske alge – pahljačasta rodimenija, haloga
muškatov orešek
nageljnova žbica
nektarine
olive zelene
olje oljne repice
olje ribje
orehi
ovseni otrobi
paprika kot začimba
pehtran
pesa
peteršilj
piment
pinijole
pira
polenta
poprova meta
prava krebuljica
prosen kruh
proso
radič
rdeči ribez
redkve
redkve daikon
redkvini kalčki
riba brancin
riba jeseter
riba morski pes
riba morsko uho
riba snetec
riba ščuka
riba tuna
riž – basmati, rjavi, beli, divji
riž pufiran
rižev namaz
rižev sirup  kot začimba
robidnice
rozine
rožič kot začimba
rožmarin
ržen kruh 100%
sago
semena makova
semena sezamova
semena sončnična
sir – feta, kozji, mozzarella – manj mastna
sirup iz rjavega riža kot začimba
sladkor – bel, rjav kot začimba
sok brusnice
sok grozdja
sok jabolčni
sok kumar
sokovi iz sprejemljive zelenjave
sol
solata – mehka, ledenka
solatni prelivi (manj mastni, iz sprejemljivih sestavin, brez kisa)
šatraj
šparglji
tahini
tamarinda
tapioka
tatarska omaka kot začimba
timijan
vanilija
vino belo
vodni kostanj
zelena
zelena meta
žafran
žajbelj

Vir: Peter J. D’Adamo – 4 načini prehrane za 4 krvne skupine

Zelo koristna hrana za krvno skupino A – deluje kot zdravilo

20.06.2010

ajda
amarant
ananas
arašidi
artičoka (okrogla, jeruzalemska, švicarska)
bučna semena
čaj alfalfa
čaj aloa
čaj baldrijan
čaj božja rutica
čaj ginseng
čaj glog
čaj ingver
čaj kamilica
čaj mleč
čaj rudbekija
čaj šipek
čaj zel Sv. Janeza
čaj zeleni
česen
češnje
endivija
fige – suhe, sveže
fižol – črni, črnooki, adzuki, lisasti
grenivke
hren
ingver
ječmenov slad
kalčki alfalfa
kava – brezkofeinska, navadna
kikirikijevo maslo
koleraba
kruh iz kaljene pšenice
kruh iz sojine moke
leča – rjava, zelena, rdeča
limone
marelice
melasa-sladkorni sirup (kot začimba)
miso
moka ajdova
moka ovsena
moka riževa
moka ržena
ohrovt
ohrovt collard
olje laneno
olje olivno
pastinak
pecivo riževo
pesni listi
peteršilj
polži
por
postrv
regrat
repa
riba krap
riba losos
riba morska postrv
riba morski volk
riba polenovka
riba sardina
riba skuša
slive suhe, sveže – zelene, vijoličaste, rdeče
soja rdeča
sojin sir
sojina omaka
sojino mleko
sok ananasov
sok iz črnih češenj
sok iz grenivk
sok iz zelene
sok korenčkov
sok marelični
sok slivov
solata escarole, zelena
špinača
tamari
tempeh (izdelek iz soje)
tofu
vino rdeče
voda z limoninim sokom (zjutraj)
žganci 

Vir: Peter J. D’Adamo – 4 načini prehrane za 4 krvne skupine

Zelo koristna hrana za krvno skupino 0 – deluje kot zdravilo

15.06.2010

artičoke 
blitva
brokoli  
buče
curry  
čaj hmelj  
čaj ingver  
čaj kajenska paprika
čaj lipa  
čaj peteršilj  
čaj poporova meta  
čaj sarsaperilla
čaj šipek  
čebula – rdeča, sladka, rumena  
česen  
fige – sveže, suhe  
fižol češnjevec, črnooki (pri nas neznan), adzuki
hren  
ingver  (kot začimba) 
kajenska paprika  (kot začimba) 
koleraba  
kruh iz kaljene pšenice 
listi pese  
meso bivol oz. bizon
meso divjačina
meso govedina  
meso goveji rep
meso jagnjetina  
meso jetra telečja,kokošja,svinjska
meso ledvičke  
meso ovčje (bravina)
meso priželjc 
meso srce  
meso teletina 
meso vampi
morske alge  
ohrovt  
olje laneno
olje olivno 
orehi
paprika  rdeča
pastinak  
peteršilj  
por  
regrat  
repa  
riba brancin
riba jeseter
riba losos
riba mečarica 
riba morski list
riba oslič
riba ostriž
riba plava
riba polenovka
riba postrv 
riba sardina 
riba skuša
riba ščuka
rožiči (kot začimba)
rožnati slez  
semena bučna
sladek krompir – topinambur
slive – zelene, vijolične, rdeče  
slive suhe
sok ananasov
sok češnjev
sok slivov
solata  endivja
špinača
tapioka  
voda  
voda mineralna

Vir: Peter J. D’Adamo – 4 načini prehrane za 4 krvne skupine

Krvna skupina AB – AB pomeni moderen

9.06.2010

Krvna skupina AB je redka. Pojavila se je kot posledica mešanja kavkaških ljudstev s krvno skupino A in mongolskih s krvno skupino B, najdemo pa jo v manj kot petih odstotkih prebivalstva. Je najnovejša krvna skupina.
Do pred desetimi ali dvanajstimi stoletji krvne skupine AB še ni bilo. V tem obdobju so barbarske horde zarezale skozi mehke želodce vsake civilizacije na robu propada. Po dolgem in počez so preplavile Rimsko cesarstvo. Kot rezultat mešanja teh vzhodnih zavojevalcev s preostanki evropske civilizacije je nastala krvna skupina AB. Noben dokaz za obstoj te skupine ne sega 9-000 – 10.000 let nazaj, ko se je začelo veliko preseljevanje vzhodnih narodov na zahod. Krvna skupina AB se redko najde v grobovih, starejših od devetsto let. Študije o predzgodovinskih ekshumacijah na Madžarskem kažejo, da ta krvna skupina ni obstajala vse do Langobardov (4. – 7. stoletje po Kr.). To bi lahko pomenilo, da do takrat evropski narodi skupine A in skupine B niso prišli v medsebojni stik, oziroma se med seboj niso mešali ali poročali.
Ker osebe s skupino AB podedujejo odpornost skupine A in skupine B, ima njihov imunski sistem povečano sposobnost za tvorbo specifičnih antiteles proti bakterijskim okužbam. Ta edinstvena lastnost, ko nimajo ne anti-A, ne anti-B protiteles, zmanjšuje možnost nagnjenosti k alergijam in k drugim autoimunskim boleznim, kot so artritis, vnetja in lupus. Vendar pa je nagnjenje k nekaterim vrstam raka pri ljudeh s skupino AB večje, saj se skupina AB odzove na vse, kar je svojstveno skupini A ali B kot na “svoje” in zato ne tvori nobenih obrambnih protiteles.
Skupina AB predstavlja večplastno identiteto krvne skupine, ki nas včasih lahko zbega. Je prva krvna skupina, ki je privzela mešanico lastnosti imunosti, od katerih jo nekatere delajo močnejšo, druge pa jo ovirajo.
Skupina AB morda predstavlja popolno metaforo za sodobno življenje: zapleteno in nemirno.

Vir: Peter J. D’Adamo – 4 načini prehrane za 4 krvne skupine

Zgodovina človeštva in krvnih skupin

5.06.2010

Zgodba o človeški vrsti je zgodba o preživetju. Bolj določeno – to je zgodba o tem, kje so živeli in kaj so tam lahko jedli. Je zgodba o hrani – o iskanju hrane in o selitvah zaradi iskanja hrane. Ne vemo zagotovo, kdaj se je začel človekov razvoj. Morda so se neandertalci, prva človeku podobna bitja, razvili pred 500.000 leti – morda celo prej. Vemo, da se je človeška prazgodovina začela v Afriki, kjer smo se razvili iz človeku podobnih bitij. Življenje pračloveka je bilo kratko, težko in surovo. Ljudje so umirali na tisoč različnih načinov – zaradi priložnostnih okužb, zajedalcev, napadov živali, zlomljenih kosti, porodov – in predvsem umirali so mladi.
Neandertalci so se najbrž prehranjevali s surovimi divjimi rastlinami, ličinkami in z ostanki živali, ki so jih ubile roparice. Bili so bolj plen kot plenilci, še posebej plen okužb in zajedalcev. Veliko zajedalcev, črvov, metljajev in mikroorganizmov – povzročiteljev okužb, ki žive v Afriki, ne spodbudi imunskega sistema k proizvajanju specifičnih protiteles proti njim, najbrž zato, ker so praljudje s krvno skupino 0 imeli zaščito v obliki protiteles že od rojstva.
Ko se je človeški rod selil in bil prisiljen prilagajati svojo prehrano spremenljivim razmeram, je nova prehrana izzvala prilagoditve v prebavilih in v imunskem sistemu, potrebne predvsem za preživetje in kasneje za napredek v vsakem novem okolju. Te spremembe se zrcalijo v razvoju krvnih skupin, ki so se očitno pojavljale ob kriznih preobratih človeškega razvoja:
1. Vzpon človeka na vrh prehranske verige (razvoj krvne skupine 0 do popolnosti).
2. Sprememba iz lovca – nabiralca v bolj ustaljenega poljedelca (pojav krvne skupine A).
3. Mešanje in selitve ras iz Afriške pradomovine v Evropo, Azijo ter Severno in Južno Ameriko (pojav krvne skupine B).
4. Moderno mešanje različnih krvnih skupin (pojav krvne skupine AB).
Vsaka krvna skupina vsebuje genski zapis o prehranjevanju in vedenju naših prednikov. Čeprav smo že zelo oddaljeni od prazgodovine človeštva, nekatere njihove lastnosti še vedno vplivajo na nas. Poznavanje teh predispozicij nam pomaga razumeti logiko načina prehranjevanja glede na krvne skupine.

Krvskupine

Časovna porazdelitev krvnih skupin in antropologije. Začenši od najzgodnejših časov, diagram ponazarja različna obdobja razvoja v povezavi s pojavom krvnih skupin. Zanimivo je, da imajo razvojne spremembe krvnih skupin skorajda biblijski časovni okvir. Ko so imeli vsi skupino O (najdaljše obdobje), ko so zavzemali določeno ozemlje, jedli enako hrano in vdihavali enake mikroorganizme, je bila vsakršna sprememba nepotrebna. Z naraščanjem števila prebivalcev in temu sledečim selitvam so se začele vrstiti spremembe. Krvni skupini A in B, ki sta nastali kasneje, nista stari več kot 15.000-25.000 let, skupina AB pa je še veliko mlajša.

Vir: Peter J. D’Adamo – 4 načini prehrane za 4 krvne skupine

Kakšne probiotike jemati, če sploh?

6.05.2010

Probiotics

Probiotiki ali karamele – to je zdaj vprašanje
Spoštovani bralke in bralci. Če sem vas v prejšnji številki dr. precej zamoril s teoretičnim razglabljanjem o delovanju imunskega sistema, oprostite. In če ste si od vsega zapomnili le to, da imunsko dogajanje v črevesju, na katerega močno vplivajo črevesni mikroorganizmi, vpliva na imunski sistem vsega telesa, ste izdelali razred in ste zreli za napredovanje k naslednji lekciji. Tokrat o probiotikih, ki vplivajo na splošno odpornost celotnega organizma. Največ probiotičnih preparatov na trgu vam namreč ponuja prav to.

Če jih boste redno uživali, bo vaš organizem odpornejši proti vsakdanjim okužbam, zmanjšali pa se bodo tudi negativni vplivi stresa na vaš organizem. Dejstva ali reklamne floskule? Dame in gospodje, čas je za resnico!

Mnogi so bili poklicani, a le redki izbrani. Med številnimi probio-tičnimi izdelki, ki se vam ponujajo s polic lekarn in specializiranih trgovin, ali pa kar iz hladilnika najboljšega soseda, je veliko takšnih, pri katerih so trditve o učinkovitosti plod »ekstrapolacije« splošnih podatkov o probiotikih. Te zlahka prepričajo kupca (bojim se, da tudi marsikaterega strokovnjaka za trženje):
1. v izdelku so nekakšne bifidobakterije in laktobacili,
2. večina probiotikov je iz rodov bifidobakterij in laktobacilov,
3. znanstvene raziskave so pokazale, da nekateri probiotiki izboljšajo splošno odpornost organizma,
4. naš izdelek izboljša odpornost organizma.

Zadnja trditev je precej dvomljiva in velikokrat zmotna (če bi bil poslanec opozicije, bi uporabil morda celo izraz lažna). Če ste pozorno prebrali moja prejšnja besedila, ste lahko zasledili, da so koristni učinki povezani z zelo specifičnimi sevi (podvrste) bakterij in da pripadnost nekemu rodu in vrsti s stališča učinkovitosti ne pomeni še nič. Kdaj lahko torej zares trdimo, daje neki probiotični izdelek učinkovit? Takrat, ko je njegova učinkovitost dokazana s kakovostnimi znanstvenimi raziskavami. In takšne so večinoma t. i. dvojno slepe, preverjene s placebom.

Dvojno slepe raziskave, preverjene s placebom
Recimo
, da nas zanima, ali je zdravilo, ki naj bi bilo namenjeno zdravljenju erektilne disfunkcije (impotence), učinkovito. S poskusom bi radi dokazali, da se bo gospodom zrelih let ob uporabi našega zdravila, poimenujmo ga npr. Lulitrdin*, izboljšala njihova seksualna performansa.

Vemo, da je pri spolnosti zelo pomembna duševnost. Če bi gospodom namesto Lulitrdina* dali karamele in jim zatrdili, da bodo izboljšale njihove seksualne zmogljivosti, bi nam po mesecu dni rednega uživanja približno tretjina gospodov to verjetno tudi potrdila. To imenujemo učinek placeba. Če v nekaj trdno verjamemo, ta zadeva pogosto učinkuje. Če bomo hoteli ugotoviti dejansko učinkovitost Lulitrdina*, bomo to lahko naredili le tako, da bomo primerjali učinke pri skupini gospodov, ki bo jemala Lulitrdin*, in skupini, ki bo jedla karamele (placebo).

Če bi skupini, ki bi jedla karamele, povedali, kaj jedo, bi se zgodil učinek placeba (ker večina moških ne verjame, da karamele vplivajo na potenco). Zato posamezni gospod ne sme vedeti, ali smo mu dali Lulitrdin® ali karamele. Temu rečemo slepa raziskava, preverjena s placebom. Ker imamo po statistični verjetnosti v obeh skupinah enako število optimistov (ki upajo, da niso dobili karamel), se bo učinek placeba pri dovolj velikih skupinah preiskovancev izničil.

In kaj je dvojno slepa raziskava? Na koncu raziskave nas zanimajo izsledki. Gospode mora po mesecu dni jemanja naših testnih vzorcev nekdo vprašati, kakšen je bil učinek.

Recimo, da raziskovalec ve, kdo je jemal Lulitrdin* in kdo karamele (placebo). To vedenje nehote (žal včasih tudi nalašč) vpliva na raziskovalčevo duševnost. Zamislite si mlado, čedno raziskovalko, ki želi narediti doktorat iz učinkov Lulitrdina,* ali vsaj zadovoljiti svojega mentorja. Če bo vedela, da ima pred seboj gospoda, ki je ves mesec dobival Lulitrdin,* ga bo pomenljivo pogledala globoko v oči, si poravnala mini krilo in ga vprašala: »Gospod, ali se vam zdi, da je mesec dni jemanja našega zdravila vrnilo nasladni izraz na obraz vaše žene, ljubice, partnerice, partnerja?« (Da ne bi kdo trdil, da smo diskriminatorni do istospolno usmerjenih.) In gospod bo (razen, če je istospolno usmerjen) ob tem vprašanju gotovo zadovoljno, ali pa malce v zadregi, izdavil: »Ja, seveda.« Po drugi strani bo raziskovalka gospoda, ki je jemal karamele, z zdolgočasenim obupom v očeh, zazrtih v vprašalnik pred seboj, vprašala: »No, gospod, povejte, ali ste morda opazili kakšne učinke?« Odgovor bo verjetno, razen če gre za rednega uporabnika metod alternativne medicine: »Zal mi je, ampak nisem.« Če tudi mlada raziskovalka, ki bo vpraševala gospode o učinku, ne bo vedela, kdo je jemal Lulitrdin* in kdo karamele, njena vprašanja ne bodo mogla vplivati na verjetni odgovor. Takšna raziskava, kjer niti preiskovanci niti raziskovalec ne vedo, kdo je dobival aktivno učinkovino in kdo placebo, se imenujejo dvojno slepa raziskava, preverjena s placebom.
In izsledkom takšnih raziskav verjamem tudi jaz!

Okužbe, okužbe
Zima
in pomlad sta čas številnih okužb. Kihamo in smrkamo, kašlja-mo in bruhamo. Včasih imamo zvišano temperaturo in ostanemo doma. Eni pogosteje, drugi manj. Kaj pričakujemo od probiotika, ki naj bi zboljšal splošno odpornost organizma? Predvsem manj okužb in njihov blažji potek!

Kakovostne klinične raziskave so dokazale, da lahko nekateri probi-otiki vplivajo na pogostnost in trajanje vsakdanjih okužb, kot je npr. prehlad. Poglejmo primer konkretnega preparata, ki naj bi vplival na splošno odpornost zaradi več svojih sestavin, vitaminov, mineralov in treh probiotičnih bakterijskih kultur. Da so znanstveniki dokazali, da res tudi probiotiki pripomorejo k večji učinkovitosti, so v dvojno slepi raziskavi primerjali učinek konkretnega izdelka z učinkom tistega, ki je vseboval vse vitamine in minerale v enakih količinah, ni pa probio-tikov (in je imel vlogo placeba). In glej ga zlomka! Izkazalo se je, da so ljudje iz skupine, ki je prejemala celoten izdelek s probiotiki, zboleli manjkrat, imeli blažji potek prehladov, iz službe ali šole so izostali manj dni kot ljudje iz kontrolne skupine. Torej gre za probiotični izdelek, ki res izboljša odpornost organizma pred vsakdanjimi okužbami.

Dragi bralci! Naj vam ne bo nerodno vprašati svojega zdravnika ali farmacevta za nasvet, kateri probiotični izdelek vzemite, če želite zmanjšati pogostnost okužb. Verjetno vam bo znal svetovati. Kakovostni proizvajalci probiotikov se namreč ves čas trudijo obveščati
strokovno javnost o izsledkih dobrih raziskav, ki potrjujejo njihovo. učinkovitost. Nekakovostni pa ne morejo pokazati »papirjev«.

Stres, stres
Že
vrabci na strehah čivkajo, da negativni stres zmanjšuje odpornost organizma, kar je znanstveno dokazano. Ugotovili so, da dlje časa trajajoča izpostavljenost duševnemu stresu zmanjša število celic, ki sodelujejo pri imunskem odzivu, zmanjša se tudi sposobnost njihovega »ukrepanja«. Tako so npr. izmerili takšne imunske značilnosti pri študentih sredi obdobja izpitnih rokov. Porazno! Zanimivo je, da je bila nastala »imunska škoda« ob izpitih izrazito manjša pri skupini študentov, ki so uživali probiotik, ki vpliva na splošno imunsko odpornost. Torej, če ne morete zamenjati profesorja ali šefa, lahko vsaj precej zmanjšajte škodo, ki jo naredita na vašem organizmu!

Če vsi vemo, da je duševni stres škodljiv, jih veliko meni, da telesni koristi organizmu. Figo! Ko so merili imunske parametre pri športnikih pred napornim treningom in po njem, so ugotovili, da tudi resen telesni napor vsaj prehodno precej »potolče« naš imunski sistem. Ko so tem športnikom dajali izbrani probiotik, je fizični napor povzročil manjši upad sposobnosti imunskega sistema. Toliko, če vsekakor hočete teči na maratonu. Seveda poznamo tudi drugo rešitev. Ko so sira Winstona Churchilla ob nekem visokem jubileju vprašali, kako da je še vedno v tako dobri koži (vemo, da je gospod redno spil kakšen liter viskija na dan, kadil cigaro za cigaro in bil z današnjega vidika čezmerno prehranjen), je odgovoril: »Nič športa, mladi prijatelji! Nič športa!« Upam, da tale številka dr. ne bo izšla skupaj s prilogo Polet. Utegnejo biti jezni!

Mlad umre ta, ki ga ljubijo bogovi
So
rekli stari Grki. Staranje namreč povzroča vrsto tegob. Ja, naše telo je v konjunkturi le prvih 20, 25 let. Potem je na vrsti recesija. Res pa je, da si grški bogovi s takšno izjavo ne bi pridobili posebno velike popularnosti. Večina nas je kar zadovoljnih, da le tudi recesija traja kar se da dolgo. Skratka, sposobnosti našega imunskega sistema s staranjem gotovo upadajo. In posledica tega so pogostejše okužbe pri starejših, pa tudi vrsta drugih bolezni, pred katerimi nas varuje dobro delujoči imunski sistem, je pri starejših pogostejša. Spet so resne raziskave dokazale, da lahko redno uživanje določenih probiotikov omili vplive staranja na imunski sistem.

Se torej naložba v probiotike s stališča zdravja splača? Če gre za takšen probiotični izdelek, pri katerem so z resnimi raziskavami (zdaj že veste, da so to dvojno slepe raziskave, preverjene s placebom) dokazali učinkovitost (zdaj že veste, da ne gre za neko splošno učinkovitost, ampak učinkovitost za natančno določen namen), verjetno se. V katerega? Vprašajte svojega zdravnika ali farmacevta! Upajmo, da ima ta konkretne informacije. Enako je pri naložbi v delnice in naložbene sklade. Vprašajte svojega finančnega svetovalca! In upajte, da ima konkretne informacije. Razen, če gre za popolno recesijo. Takrat ne pomaga nobena informacija. Tudi cene nepremičnin upadejo. Razen morda tistih na Žalah. Pa čim dlje odlašajte z nakupom zadnjih.

Vir: doc. dr. Rok Orel, dr. med., spec. pediater v publikaciji dr.

4 načini prehrane za 4 krvne skupine

28.04.2010

0027

Če vam je kdaj padlo na misel, da vsi ne bi smeli jesti iste hrane ali enako vaditi, ste imeli prav. Vaša krvna skupina je odsev vaše notranje kemije. Dejansko določa način, kako boste absorbirali hranljive snovi. Pravzaprav razlika v tem, katero hrano bo naše telo dobro vsrkalo in kako se bo naše telo spoprijelo s stresom, leži v krvnih skupinah.

Če je vaša krvna skupina 0:
• Jejte meso (veliko beljakovin, malo ogljikovih hidratov).
• Iz prehrane izključite pšenico in večino ostalih žitaric.
• Ukvarjajte se z aktivno vadbo.
• V kolikor se boste prehranjevali nepravilno, si boste povečali tveganje za čir na želodcu in za bolezni zaradi vnetij kot je artritis.

Če je vaša krvna skupina A:
• Bi morali biti vegetarijanec/ka (veliko ogljikovih hidratov, malo maščobe).
• Ukvarjajte se z lahkotnimi vadbami kot sta joga ali golf.
• Stres odpravite s pomočjo meditacije.
• V kolikor se boste prehranjevali nepravilno, si boste povečali tveganje za raka in bolezni srca.

Če je vaša krvna skupina B:
• Morali bi se prehranjevati z najbolj raznoliko prehrano od vseh krvnih skupin, vključujoč z mesom. Vaša krvna skupina je edina, kateri gre dobro tudi ob prehrani z mlečnimi izdelki.
• Ukvarjajte se z vadbo kot sta zmerno plavanje ali hoja.
• V kolikor se boste prehranjevali nepravilno, se bodo vaši dejavniki tveganja za počasi rastoče viruse, ki napadajo živčni sistem povečali.

Če je vaša krvna skupina AB:
• Imate največ prednosti in slabosti skupin A in B.
• Ukvarjajte se s pomirjujočimi vadbami in tehnikami sproščanja.
• Vaš imunski sistem je najbolj prijateljski izmed vseh krvnih skupin.

Vir: Peter J. D’Adamo – 4 načini prehrane za 4 krvne skupine