Archive for the ‘Prehranski dodatki’ Category

Sladkorna bolezen

26.01.2011

Sladkorna bolezen ni enovita, temveč se deli na več bolezni. S praktičnega vidika so pomembne tri: to je sladkorna bolezen tipa 2 (ima jo 90 % vseh sladkornih bolnikov), sladkorna bolezen tipa 1 (ima jo 5 % vseh bolnikov) in nosečnostna sladkorna bolezen (edina, ki po definiciji ni kronična).

 V Sloveniji imamo približno 100.000 ljudi s sladkorno boleznijo (diabetikov), torej jih ima 90.000 sladkorno bolezen tipa 2. To so osebe od srednjih let do visoke starosti, v povprečju približno 65-68 let; med njimi je več žensk. Bolezen je v vsem svetu še vedno v porastu, zlasti v deželah z rastočim standardom, nezdravo prehrano in manj gibanja, ob čemer narašča tudi telesna teža. V ZDA se pojavlja zlasti med mladino, ki se vse bolj posveča televiziji s kokakolo in krompirčkom v rokah. Tako se sladkorna bolezen tipa 2, značilna za odrasle, zdaj seli že v šolsko populacijo. Tudi pri nas se lahko zgodi kaj takega, če ne bomo pravočasno ukrepali.

Statistika
V Sloveniji: 100.000 obolelih
V ZDA : 17 milijonov
Primerjava: približno enako razmerje
Po napovedih bo vsak tretji Američan, ki se je rodil leta 2000, nekoč zbolel za to zahrbtno boleznijo. Leta 2025 naj bi v Indiji imeli 60 milijonov diabetikov!
Diabetes tip 2
Za ta tip sladkorne bolezni je v glavnem značilno, da je povzročimo sami. Glavni povzročitelj te bolezni je prehrana in pomanjkanje telesne aktivnosti.

  • redna uporaba industrijskih maščob (rafinirana olja, margarina) zviša možnost nastanka diabetesa za 40%
  • prekomerno uživanje omega-6 maščob (oreščki, žitarice, polnozrnat kruh, večina rastlinskega olja, jajca, perutnina, pecivo) v razmerju z omega-3 maščobami zviša faktor rizičnosti. Nasvet: ne uporabljajte rafiniranih rastlinski olj, uporabljajte olivno olje, hladno stisnjeno laneno olje in ribje olje!
  • Izogibajte se mleka in vseh mlečnih izdelkov (skuta, jogurt in sir so dovoljeni, predvsem sirotka)
  • Rafinirano zrnje in sladkor so v direktni povezavi s porastom dabetesa v svetu
  • Zdravo črevesje preprečuje nastanek diabetesa (nujno je redno čiščenje)
  • Nepravilno delovanje jeter ima močan vpliv na nastanek bolezni (nujno je redno čiščenje)

 Zdravljenje s strani uradne medicine je neuspešno!!!

In kaj lahko storijo diabetiki?

 Sladkorna bolezen se močno razlikuje od ostalih (rak, multipla skleroza…), saj napreduje po večih poteh, ki se medsebojno jačajo (eho-efekt). To je pomebno vedeti, saj se je moramo zaradi tega lotiti z večih plati.
  Da bi bolezen bolje razumeli, moramo najprej spoznati vlogo inzulina
Inzulin
  Kljub dolgim intervalom med hranjenjem z visoko glikemičnimi OH, je raven sladkorja v krvi približno enaka (70-110 mg). Telo zmore večja odstopanja od teh vrednosti učinkivito normalizirati. Ko pojemo obrok, bogat s sladkorjem, pričnejo beta celice v pankreasu (trebušna slinavka) izločati inzulin. Te celice so zelo občutljive na spremembe ravni sladkorja v telesu, zato se zelo hitro odzovejo na vsako spremembo. 
  Ko pojemo hrano bogato z glukozo ( visoka raven sladkorja – glikemičen indeks GI), skozi stene črevesja sladkor takoj preide v kri, torej se raven sladkorja v krvi znatno zviša, to sproži receptorje na celicah v pankreasu in te pričnejo izločati inzulin. Ta potuje po telesu do vsake celice, kar jim omogoči hitro spreminjanje sladkorja v energijo. Kadar je tega sladkorja preveč, inzulin ukaže telesu, da del tega odvečnega sladkorja shrani v jetrih, v obliki glycogena, del pa se shrani tudi v mišičnem tkivu. Ko se raven sladkorja v krvi zniža, se inzulin preneha izločati. Kadar pa nivo sladkorja preveč upade, pa pričnejo alfa celice v pankreasu izločati hormon glucagon, ki sproži rezervni sladkor (glycogen v jetrih), da preide v kri. Zelo pomeben faktor je stres oz stresni hormon -noradrenalin, saj ta otopi delotvornost inzulina. Kadar smo v stresni situaciji, je nivo sladkorja nenormalno visok.

Začetek: odpornost inzulina

 Na površju naših celic se nahaja receptor inzulina. Ti receptorji delujejo kot  kemijski >vratarji<, ki nadzorujejo prehod sladkorja v celico. Če se prehranjujemo s hrano z visokim GI, potem se lahko ti receptorji (vratarji) pokvarijo, zaradi prevelikega vpliva inzulina, lahko se tudi povsem zaprejo. Rezultat – celice mišic, maščobne in jetrne celice postanejo odporne na inzulin. Te celice potrebujejo vse več inzulina, da bi nanj reagirale, vsaj minimalno.  Odpornost na inzulin pri maščobnih celicah povzroči razpad shranjenih triglyceridov, kar ima za posledico dvig ravni prostih maščobnih kislin v krvi. V primeru inzulinske odpornosti pri mišičnih celicah preprečuje vnos sladkorja, kar povzdigne nivo sladkorja v krvi. Isto se zgodi tudi v primeru inzulinske odpornosti jetrnih celic.

Prvi korak: povečano izločanje inzulina

 Kot je že prej opisano, če celice postajajo vse bolj odporne na inzulin, se mora ta v vse večjih količinah izločati, da nevtralizira raven sladkorja v krvi. To pa povroči, da še več celic postane odprnih na inzulin. Spirala dogodkov se stopnjuje.
Ponavadi telo, kljub vsemu, zopet vzpostavi normalno raven sladkorja v krvi. Toda ti dogodki ne ostanejo brez posledic:

  • povzroči prekomeren stres beta celic. Prekomerna produkcija inzulina v daljšem časovnem periodu ni mogoča, saj se te celice slej ko prej utrudijo, >izgorijo<. Kadar se to zgodi, potem beta celice ne samo, da ne morejo izločati velike količine inzulina, ampak tega sploh niso več zmožne.
  • prekomerni inzulin ima še cel kup drugih posledic, ki bodo opisane v ‘tretjem koraku’

Drugi korak: sladkor povzroča hudo škodo

  Preveč sladkorja povzroči žejo, saj telo poskuša odvečni sladkor odstraniti. Povečano urineranje in dodatna obremenitev ledvic. Telo poskuša zaščititi organe pred sladkorjem, zato zooži majhne žilice – zmanjšana cirkulacija krvi. To ima za posledico bolezni ledvic, težave z nogami in vidom, težje celjene ran. Zviša se tudi nivo maščob v krvi, nastanejo žilne obloge. Sladkor tudi spremeni strukturo in funkcijo beljakovin (zato se rane težko zacelijo). Poleg naštetega, pa adrenalne žleze izločajo vse več adrenalina, kar požene maščobne kisline v kri in prepreči izločanje inzulina. Prizadeto je tudi periferno živčevje (v stopalih, rokah in nogah), simptomi vključujejo tudi bolečine in nepokretnost delov telesa.

Tretji korak: preveč inzulina

  Tudi preveč inzulina je smrtno nevarno. Je najpomembnejši hormon pri metabolizmu, kadar ga je konstantno preveč, nastopi cela vrsta težav:

  • bolezni srca
  • otrdelost arterij
  • poškodbe na stenah arterij (>ateroskleroza)
  • zvišan holesterol
  • povišani triglyceridi
  • zvišan krvni pritisk
  • pomanjkanje vitaminov in mineralov
  • bolezni ledvic
  • pomanjkljivo izgorevanje maščob
  • debelost

Četrti korak: destrukcija beta celic

 Ta je izredno poguben. Če imamo raven sladkorja v krvi, rahlo nad 100, le v času dveh ur, je odpoved beta celic že opazna. Če imamo raven preko 110, lahko beta celice izgubijo 40% svojih zmožnosti in to že v dveh letih. Če se stanje ne izboljša in se dogodki ponavljajo, potem lahko z gotovostjo računamo na to, da bodo beta celice slej ko prej popolnoma uničene.

Peti korak: propad telesa

 Na določeni točki tega procesa, ko telo izgubi kapaciteto tvorjenja inzulina in ko nastane odpornost tudi na inzulin, ki ga dobimo preko injekcij, se pokaže grozljiva slika sladkorne bolezni:

  • neuropatija
  • odpoved ledvic
  • bolezni srca
  • slepota
  • amputacija
  • dializa
  • smrt

Zaključek

 Kadar človek zazna prve simptome diabetesa, je v bistvu že prepozno. Četudi spremenimo način prehrane, se proces nadaljuje. Vzroki za to so podani na začetku sestavka.

Kaj potem sploh lahko naredimo?

Seveda situacija ni nujno nepopravljiva. Klasična medicina ima svoje načine, kako se spopasti s to boleznijo, vendar so njena orožja neučinkovita. Pa si jih oglejmo:

  • zdravila, ki preprečujejo OH z visokim GI prehod skozi črevo v telo in zvišajo občutljivost beta celic (produkcijo inzulina), s tem zmanjšajo potrebe po dodatnem vnosu inzulina.
    • Glavni problem teh zdravil (metformin) je, da imajo negativne stranske učinke: slabši apetit, slabost, bruhanje, krči, zaprtje, diareja…Nekateri pacienti tega preprosto ne morejo zdržati, zato večkrat tablet ne vzamejo.
    • Lactična acidosa je bolj redka, toda hudo nevarna. Posledica pojava laktične acidoze je nezmožnost celic, da dobijo dovolj kisika, kar jih uničuje. V krvi pa se prične tvoriti mlečna kislina. Največkrat se to zgodi tistim bolnikom z odpovedjo ledvic.
  • Zdravila, ki stimulirajo trebušno slinavko, da ta proizvede več inzulina (Glyburide)
    • Ta zdravila so tako učinkovita, da mora bolnik s seboj vedno nositi tablete glukoze, saj jim lahko sladkor v krvi tako upade, da brez njih padejo v diabetično komo. To se sicer dogaja bolj poredko, vendar ostajajo težave:
      • Tako močno zviša raven inzulina, da lahko nastopijo zgoraj opisane težave
      • Ta zdravila ne zmorejo popraviti beta celic, le pospešuje njihovo delovanje, kar na koncu rezultira z uničenjem teh celic
  • Inzulin v obliki tablet, ali injekcij, je v pomoč, ko so beta celice v pankreasu že popolnoma pregorele. Ko nastopi popolna odpornost vašega telesa na inzulin, je konec neizbežen.

Alternativa

 Zdaj že vemo, da je pri sladkorni bolezni potreben povsem drugačen pristop. Potrebno je delati skupaj s telesom, da mu povrnemo primarne funkcije, kajti to je edini možen način.  Predno pričnemo zdraviti bolezen, moramo nujno spremeniti način prehranjevanja:

    • Rastline, ki  preprečijo absorbcijo visoko glikemijske hrane : kaktus nopal, gymnema sylvestre
    • dodatki, ki  odpravijo odpornost na inzulin: konjac mannan (glucomannan), cinnulin PF (skoncentrirani cimet), chromium GTF (krom v organski obliki), omega -3 maščobe
    • dodatki, ki popravijo stanje beta celic v trebušni slinavki: gymnema sylvestre, alfa lipoična kislina ali R lipoična kislina
    • sredstva, ki znižajo raven sladkorja: fenugreek ekstrakt (grško seno), momordica charantia, carosolična kislina, murva, živeti brez stresa
    • sredstva, ki ščitijo organe in beljakovine pred škodljivimi učinki sladkorja: L-carnosine (močan antioksidant), DMAE, CoQ10, alfa lipoična kislina ali R lipoična kislina, benfotiame
    •  sredstva, ki ščitijo organe pred zvišanim inzulinom: čiščenje krvi, proteolitični encimi, omega-3 maščobne kisline
    • Opustiti je treba vso hrano, ki vsebuje sladkor oz. hrano z visokim GI

 Potrebno je istočasno delovati tako preventivno kot tudi kurativno. Ker diabetes ni samo enonivojna bolezen, moramo hkrati delovati na vseh področjih. Moramo je takoj zaustaviti, drugače se bo takoj nadaljevala.

 Dr. Rath – svetovno poznani kritik moderne medicine ima svoj pristop pri zdravljenju diabetesa.

Vir: Holist.eu

Krom

12.10.2010

Krom je posebna oblika običajnega in poceni hranila. Najdete ga tako rekoč v vseh trgovinah z zdravo prehrano. Ugotovljeno je bilo, da krom zelo pomembno učinkuje na vrednosti inzulina in telesno težo ter na težave z zdravjem, ki so tako pogosto posledica neravnovesja inzulina.
Specifična oblika kroma, ki smo ga uporabili pri naših raziskavah in ki seje izkazal za zelo učinkovitega, je tako imenovani kromov glukozni tolerančni faktor oziroma kromov GTF. Krom se ponavadi dobi v hrani. Raziskovalci pa so ugotovili, da devet od desetih ljudi ne uživa prehrane, ki bi zagotavljala dovolj kroma.
In stvar še poslabša to, da večina hrane, ki jo redno uživamo, tudi vsa rafinirana in predelana hrana, mleko, sladkarije in brezalkoholne pijače – celo tista hrana, ki jo imamo za “zdravo”, kot na primer sadje in sadni sokovi -dobesedno izropa življenjsko pomembne zaloge kroma v našem telesu.
Poleg takšnega piratstva lahko tudi čustveni in fizični stres še dodatno prikrajšata telo za to dragoceno hranilo.

Torej, v današnjem času, ko se moramo spoprijemati z mnogimi izzivi, uživanje hrane, bogate s kromom, morda ne zadostuje več. Krom je tudi “glavni sodelavec” inzulina; je njegov partner in mu pomaga pri opravljanju nalog. In podobno kot se zgodi pri partnerjih, ki skupaj delajo, da namreč eden od partnerjev nadomesti drugega, kadar je slednji nesposoben opraviti svoj del naloge, se dogaja tudi z inzulinom in kromom. Kadar telo nima dovolj kroma, potrebuje več inzulina, da lahko naredi svoje naloge. Telo se torej drži svojih obveznosti in sprosti dodatne količine inzulina.
Že preprosto pomanjkanje kroma lahko odpre začaran krog težav s prehranjevanjem, telesno težo in zdravjem.
S sproščanjem dodatnih vrednosti inzulina se poveča neustavljiva sla po ogljikovih hidratih. Hkrati pa posamezni organi in mišice postajajo odporni proti inzulinu; temu najprej sledi odvajanje inzulina in krvnega sladkorja v maščobne celice (zaradi česar se človek redi, vrednosti krvnega sladkorja pa so nizke) in kasneje, ko se tudi maščobne celice začno upirati napadom inzulina, inzulin in krvni sladkor ujeta obtičita v krvnem obtoku (kar vodi do pojava starostne sladkorne bolezni).
Pred več kot dvajsetimi leti so dr. K. N. Jeejeebhov in sodelavci v Ameriški reviji o kliničnem prehranjevanju (American Journal of Clinical Nutrition) poročali, da lahko pomanjkanje kroma povzroči nenormalne vrednosti krvnega sladkorja, neželene vrednosti maščob v krvi in da upočasni presnovo. V zadnjih dveh desetletjih so znanstveniki, kot so dr. A. S. Kozkovskv in sodelavci, v članku, objavljenem v znanstveni reviji Presnova (Metabolism), ponovno potrdili, da je pomanjkanje kroma povezano z boleznimi srca in sladkorno boleznijo. Tudi raziskovalec in publicist dr. Richard A. Passwater je poročal, da pomanjkanje kroma povzroča “nastanek žilnih oblog, kar pa sproži nastajanje krvnih strdkov in posledično vodi do srčne kapi”.

Vsako preživeto desetletje pusti sledi v telesnih zalogah kroma na dva različna načina.
Prvič: starejši kot postajamo, bolj potrebujemo krom.
Drugič: hkrati z naraščajočo potrebo po kromu pa ga s staranjem zelo verjetno ne uživamo dovolj oziroma nam stres in drugi dejavniki kradejo telesne zaloge tega življenjsko pomembnega elementa.
Če si pogledamo obe dejstvi, ugotovimo, da najmanj kroma uživamo ravno takrat, ko ga najbolj potrebujemo.
Dobra novica je, da lahko to težavo odpravimo preprosto in poceni; z dodajanjem kroma prehrani telo lažje predela ogljikove hidrate in prepreči delovanje stresnih hormonov; poleg tega pa dodajanje kroma tudi pomembno učinkuje na izboljšanje oziroma preprečevanje mnogih zdravstvenih težav in dejavnikov tveganja, ki so jih dolgo povezovali z “naravnim procesom staranja”.

Krom pod katerim koli imenom

Naravni prehrambni viri kroma so pivski kvas, črni poper, gobe, vino, pivo in druga hrana. A čeprav si prisežemo, da bomo jedli več tovrstne hrane in si s tem poskušamo zagotoviti dovolj kroma, to ni ravno najboljši način preprečevanja oziroma odprave pomanjkanja kroma. Na izčrpavanje tega življenjsko pomembnega hranila učinkujejo mnoge druge vrste hrane in vplivi iz okolja. Pojemo pa lahko le malo pivskega kvasa in črnega popra in popijemo lahko le omejene količine vina in piva. Poleg tega lahko omejimo količino dnevno zaužitih ogljikovih hidratov, toda izčrpavanju kroma kot posledici uživanja predelane in rafinirane hrane in tudi dnevnih stresov se skoraj ne moremo izogniti.
Čeprav na splošno velja, daje telesu potrebne hranilne snovi bolje pridobivati s hrano, je lahko dodajanje posebne oblike kroma v obliki enkratnega odmerka zelo koristen način, s katerim lahko zasvojenci z ogljikovimi hidrati vzdržujejo ravnovesje inzulina in krvnega sladkorja.

V trgovinah z zdravo prehrano lahko kupite mnogo različnih vrst kroma, a v tem trenutku vam priporočava le eno: kromov glukozni tolerančni faktor* ali kromov GTF. Tabletke kromovega GTF so narejene iz pivskega kvasa. Če ste “občutljivi na kvas”, to vsekakor omenite svojemu zdravniku. Zdravilo mora biti označeno z napisom “preverjeno biološko aktivno”.
Kar nekaj znamk ustreza tem smernicam; midva uporabljava kromov GTF podjetja Solgar, ki je preverjeno biološko aktiven. Se nekaj besed v opozorilo: če se odločite za drugo znamko, se vedno prepričajte, da vsebuje le kromov glukozni tolerančni faktor.
Nekateri proizvajalci dodajajo nikotinsko kislino oziroma druge sestavine in tako razvijajo nove patetente; spet druga podjetja poskušajo privabiti porabnike z “dodanimi hranili”; nekateri verjamejo, da dodana hranila “pomagajo” kromu pri opravljanju njegovih nalog. Toplo vam priporočava, da se odločite izključno in samo za kromov GTF.
Proizvajalci izdelujejo več vrst kroma, tudi kromov pikolinat in anorganske oblike kroma (ki jih vaše telo morda ne bo znalo uporabiti). Torej ne kupujte le glede na znamko – poiščite napis “kromov glukozni tolerančni faktor”in “preverjeno biološko aktivno”.
Mnogim je znana bolj reklamirana vrsta kroma, kromov pikolinat. Vprašajte pa se, ali je pikolinat primeren nadomestek kromovega GTF. V primerjavi z njim je kromov pikolinat še vedno sorazmerno novo odkritje; po najinem mnenju so raziskave kromovega glukoznega tolerančnega faktorja trenutno še najbolj preverjene in zanesljive. Če trgovine z zdravo prehrano v vaši bližini nimajo na zalogi kromovega GTF oziroma vam znamka, ki jo prodajajo, ne ustreza, se ne pustite prepričati o nasprotnem. Poskušajte jih pregovoriti, da naročijo kromov GTF.

Nacionalni raziskovalni svet (National Research Council) trdi, da je od 50 do 200 mikrogramov trivalentnega kroma vsak dan “varna in ustrezna” količina za odraslega človeka. Večina tabletk vsebuje 200 mikrogramov, torej ena tabletka na dan zadostuje priporočilom za “varno in ustrezno” dnevno dozo. Vse znamke pa ne vsebujejo 200 mikrogramov, zato je zelo pomembno, da pozorno preberete oznako na etiketi.
Tabletko kromovega GTF vzemite vsak dan ob istem času. Nikakor pa jo ne smete zaužiti skupaj s hrano oziroma drugimi zdravili. Cink, ki ga zelo pogosto najdemo v hrani oziroma vitaminih in drugih nadomestkih, lahko negativno vpliva na absorpcijo kroma. Kromov GTF zaužijte s kozarcem vode.
Blagodejni učinki uživanja kromovega GTF se lahko pokažejo že prvi dan ali pa šele nekaj mesecev kasneje, toda preden boste vi opazili razliko, se bo vaše telo že kar nekaj časa odzivalo na to tako pomembno hranilo.

Richard in Rachel Heller: Tudi z ogljikovimi hidrati ste lahko zasvojeni

Tags: