Šentjanževka – Hypericum perforatum


Šentjanževko pri nas vsi dobro poznajo, saj jo v ljudskem zdravilstvu pogosto uporabljajo za boljše izločanje seča, pri vročičnih obolenjih, pri jetrnih in žolčnik težavah, močenju postelje, pri histerijah in v puberteti. Z rdečim šentjanževim oljem zdravijo rane, odrgnine, opekline in čire. Strokovnjaki so v zadnjih desetletjih posvetili največ pozornosti vplivu šentjanževke na najrazličnejše depresije in s kliničnimi študijami potrdili njeno odlično učinkovanje.

DROGA:
HYPERICI HERBA: Ob cvetenju od srede junija do avgusta nabiramo le zgornji del zelišča, saj je v cvetovih in listih največ učinkovin. Posušena droga ima komaj zaznaven vonj in rahlo grenek in trpek okus.

RASTIŠČE IN RAZŠIRJENOST:
Raste po suhih travnatih pobočjih, posekah, med grmovjem, po nasipih po celi Sloveniji. Od sorodnih vrst jo najlažje ločimo po dvoro-bem steblu. V primorskih krajih raste podvrsta šentjanževke z večjimi listi z navzdol zavihanim robom, ki jo prav tako uporabljamo v zdravilne namene.

SORODNE VRSTE:
Različnih velikocvetnih vrst šentjanževke, ki jih gojimo po vrtovih in parkih kot okrasno rastlino, nikoli ne uporabljamo v zdravilstvu. Tudi druge pri nas divje rastoče vrste šentjanževke nimajo takšne zdravilne moči, zato jih ne uporabljamo.

SESTAVINE IN UČINKOVINE:
Šentjanževka je zelo dobro raziskana zdravilna rastlina. V cvetovih in listih so rdeče obarvani naftodiantroni, predvsem hipericin, ki se kopiči v temnih pikah na robu zelenih listov in posebno pogosto na venčnih listih. Pomembni so tudi flavonski in flavonolni glikozidi, predvsem glikozidi kvercetina, kot so hiperozid, rutin, kvercitrin in izokvercitrin. V cvetovih so bifla-vonoidi (biapigenin in amentoflavon), ki jih v drugih delih rastline ni. Prav tako jih ne najdemo v nobeni drugi vrsti šentjanževke. Količina čreslovin katehinskega tipa doseže do 15 %, poleg tega vsebuje droga tudi procianidine.

V žlezah listov, ki so videti kot prozorne pike, je hlapno olje (0,1-1 %), v katerem so našli metilbutenol, ki je tudi v hlapnem olju hmelja. V svežih rastlinskih delih, predvsem v zrelih plodovih, so floroglucinski derivati, npr. hiperforin (2-4%), ki so po strukturi podobni učinkovinam hmelja in delujejo antibiotično.

UČINKOVANJE IN UPORABA:
S kliničnimi raziskavami so potrdili vpliv šentjanževke na depresivna razpoloženja in lahke do srednje težke endogene depresije. Ta učinek ni odvisen od ene same sestavine ali skupine sestavin. Do izboljšanja bolezenskih znakov pride zaradi farmakodinamičnega medsebojnega delovanja različnih sestavin. Ugotovili so, da hipericini izboljšajo porabo svetlobe, kar je posebej očitno v zimskem času. Flavonoli zavirajo razgradnjo nevrotransmiterskih snovi, pri čemer se število receptorjev za serotonin zmanjša. Antidepresivno delovanje nastopi počasi, šele po dveh tednih se pokažejo učinki, ki se do četrtega tedna stopnjujejo. V najnovejšem času strokovnjaki zasledujejo učinek hiperforina pri depresijah. Razmeroma majhno število pacientov na zdravljenje ne reagira (nonresponderji). Šentjanževka je rastlinski antidepresiv, ki izboljša razpoloženje in zmanjša občutek izčrpanosti, utrujenosti in brezvoljnosti. Prav tako pomaga pri srednje težkih depresijah, pri neutemeljenem strahu in motnjah spanca. Najbolj priporočamo njeno uporabo v zimskih mesecih, ko prav pomanjkanje svetlobe povzroča marsikatera depresivna počutja. Z dobrim uspehom jo uporabljamo pri otrocih in mladostnikih, ki imajo težave s spancem in koncentracijo. Priporočljiva je za ženske v predmenopavzi od 40. leta dalje. Tudi pri moških, ki so zaradi napornega poklica pretirano izčrpani (burned out sindrom), zdravilna kura s šentjanževko izboljša počutje. Zaradi čreslovin uporabljamo drogo tudi kot grgralo pri vnetjih dlesni, za izpiranje ran, pri opeklinah in ozeblinah ter pri topih poškodbah.

PRIPRAVKI:
ČAJ:
Pripravimo ga iz ene do dveh čajnih žlic droge na skodelico vode kot poparek; pustimo, da stoji 10 minut. Včasih najdemo navodila tudi za zavretek. Odrasli naj pijejo zjutraj in zvečer po eno skodelico čaja, otroci do treh let pa polovično mero. Čaj nepretrgano pijemo najmanj šest tednov, posebno v zimskih mesecih.

ČAJNE MEŠANICE:
Droga je sestavni del številnih mešanic:
•    rožmarin
•    jeglič
•    čaji pr obolenju živčevja

TINKTURA:
20 g sveže posušenih cvetov prelijemo s 100 ml 70% odstotnega etanola in pustimo stati najma dva tedna. Pri depresijah jemljemo dva do trikrat na dan po 20-30 kapljic na pol kozarca vode. Naredimo kuro, ki naj traja 4-6 tednov predvsem v zimskih mesecih.

OLJE:
Pripravimo ga iz svežih cvetov. 10 g rahlo ovenelih cvetov prelijemo s 100 ml hladno stisnjenega olivnega olja. Do roba napolnjeno dobro zaprto steklenico postavimo na sončen prostor. Večkrat jo pretresemo. Po treh tednih dobi olje lepo rubinasto rdečo barvo. Odcejenega hranimo v temnih steklenicah na hladnem. Uporabljamo ga za masažo, za zdravljenje površinskih ran, opeklin in ozeblin ter drugih kožnih težav.

NEZAŽELENI UČINKI:
Pri predpisanih količinah ni bilo opaziti nobe nih stranskih učinkov. V literaturi še vedno zasledimo opozorila, da lahko pride do preot čutljivosti za svetlobo (fotosenzibilizacija) zarai hipericina. Doslej so opazovali vnetja kože in gobca pri ovcah, konjih in kravah, ki so s hrano sprejeli velike količine šentjanževke.

Vir: Katja Galle Toplak : Zdravilne rastline na Slovenskem

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: