Zakaj so sladkor, bela moka in druga hrana z visokim GI dolgoročno zelo škodljivi?

9.02.2012

How Carbs Affect Insulin?

Carbs are Converted to Glucose
Human body runs on glucose and all eaten carbs are converted into glucose in the digestive tract. The glucose then enters the bloodstream and thus contributes to a rise in “blood-glucose”.

Blood Glucose Must be Kept Within Limits
A very high level of glucose in the blood is toxic, while a very low level is detrimental to bodily functions. Therefore the body has a system to regulate the amount of glucose in the bloodstream to ensure that it remains balanced within safe parameters. This glucose balancing system depends upon two mechanisms: hunger and insulin.

Low Blood Glucose Triggers Hunger
If blood-sugar levels drop, the brain causes us to feel hungry. Result? We eat food that is then converted into glucose and our blood glucose levels rise. If we don’t eat and blood-glucose levels fall too low, we trigger the condition known as hypoglycemia.

High Blood Glucose Triggers Insulin
If blood-sugar levels rise, the brain tells our pancreas to release insulin. Result? The insulin disperses the glucose and our blood sugar levels fall. Without insulin to regulate a rise in blood-glucose, the amount of sugar in our bloodstream can become toxic, triggering the condition known as hyperglycemia.

Eating Too Many High GI Carbs Causes Sugar Spike
The hunger-or-insulin see-saw mechanism works well, if we don’t eat too many high glycemic index (GI) carbs that are rapidly converted into glucose. When this happens, when a LARGE amount of glucose enters the bloodstream (called a “sugar spike”), the system responds by releasing a LARGE quantity of insulin. (It thinks we’ve eaten a huge amount of food.) The amount of insulin is so large that not only does it disperse the food-glucose we have just eaten, it disperses a lot more. Result? Our blood glucose falls too low. So, within a short time (about 2-3 hours) the brain tells us to feel hungry and we repeat eating. This rapid rise and fall in blood glucose, caused by excess production of insulin, is not good for our health or our eating habits.

Insulin Levels and Health
As we have seen, when blood glucose levels get too high, insulin is released into the bloodstream by the pancreas to help disperse the glucose. The insulin transports the glucose to cells needing extra energy. The cells have “insulin receptors” positioned so that insulin can bind to them, facilitating glucose entry and utilization in the cells. Once inside the cells, the glucose is burned to produce heat and adenosine triphosyphate, (ATP) a molecule that stores and releases energy as required by the cell.

Overconsumption of High GI Carbs Maintains Excessively High Insulin
If we eat a diet that contains too many high GI carbs (carbs that are rapidly converted into blood glucose) we force our body to respond by releasing equally large amounts of insulin into our bloodstream to cope with the glucose. Over time this excessively high level of insulin can cause the “insulin-receptors” in our cells to become less sensitive to insulin.

Insulin Insensitivity
When cells become less sensitive to the effects of insulin, they accept less glucose, so more glucose than usual remains in the bloodstream. Result? The pancreas over-compensates by working harder and releasing even more insulin.

Health Consequences of Insulin Insensitivity
The combination of insulin-insensitivity and insulin over-production typically leads to one of two results:
Either, the pancreas gets worn out and insulin production slows down to abnormally low levels. Result? We develop type 2 diabetes. (About 30 percent of cases)
Or, the insulin-resistant patient doesn’t develop diabetes (because the pancreas continues to produce sufficient insulin) but, instead, contracts hyperinsulinism (abnormally high levels of insulin in the blood), which can cause chronic obesity as well as high blood pressure, high levels of triglycerides, low HDL (good) cholesterol, heart disease, and possibly some cancers.

Low GI Foods Cause Lower Insulin Levels
This is why experts are beginning to recognize the health advantages of following a low GI diet. Because lower GI foods are converted into glucose much more slowly, causing less insulin to be produced.
This is not the last word on this subject, by any means. Research into insulin insensitivity and the relationship between insulin levels and obesity is ongoing. However, the overconsumption of high-GI foods is a major cause of concern.

http://www.annecollins.com/carbs-excessive-insulin-health.htm

Šentjanževka – Hypericum perforatum

8.12.2011

Šentjanževko pri nas vsi dobro poznajo, saj jo v ljudskem zdravilstvu pogosto uporabljajo za boljše izločanje seča, pri vročičnih obolenjih, pri jetrnih in žolčnik težavah, močenju postelje, pri histerijah in v puberteti. Z rdečim šentjanževim oljem zdravijo rane, odrgnine, opekline in čire. Strokovnjaki so v zadnjih desetletjih posvetili največ pozornosti vplivu šentjanževke na najrazličnejše depresije in s kliničnimi študijami potrdili njeno odlično učinkovanje.

DROGA:
HYPERICI HERBA: Ob cvetenju od srede junija do avgusta nabiramo le zgornji del zelišča, saj je v cvetovih in listih največ učinkovin. Posušena droga ima komaj zaznaven vonj in rahlo grenek in trpek okus.

RASTIŠČE IN RAZŠIRJENOST:
Raste po suhih travnatih pobočjih, posekah, med grmovjem, po nasipih po celi Sloveniji. Od sorodnih vrst jo najlažje ločimo po dvoro-bem steblu. V primorskih krajih raste podvrsta šentjanževke z večjimi listi z navzdol zavihanim robom, ki jo prav tako uporabljamo v zdravilne namene.

SORODNE VRSTE:
Različnih velikocvetnih vrst šentjanževke, ki jih gojimo po vrtovih in parkih kot okrasno rastlino, nikoli ne uporabljamo v zdravilstvu. Tudi druge pri nas divje rastoče vrste šentjanževke nimajo takšne zdravilne moči, zato jih ne uporabljamo.

SESTAVINE IN UČINKOVINE:
Šentjanževka je zelo dobro raziskana zdravilna rastlina. V cvetovih in listih so rdeče obarvani naftodiantroni, predvsem hipericin, ki se kopiči v temnih pikah na robu zelenih listov in posebno pogosto na venčnih listih. Pomembni so tudi flavonski in flavonolni glikozidi, predvsem glikozidi kvercetina, kot so hiperozid, rutin, kvercitrin in izokvercitrin. V cvetovih so bifla-vonoidi (biapigenin in amentoflavon), ki jih v drugih delih rastline ni. Prav tako jih ne najdemo v nobeni drugi vrsti šentjanževke. Količina čreslovin katehinskega tipa doseže do 15 %, poleg tega vsebuje droga tudi procianidine.

V žlezah listov, ki so videti kot prozorne pike, je hlapno olje (0,1-1 %), v katerem so našli metilbutenol, ki je tudi v hlapnem olju hmelja. V svežih rastlinskih delih, predvsem v zrelih plodovih, so floroglucinski derivati, npr. hiperforin (2-4%), ki so po strukturi podobni učinkovinam hmelja in delujejo antibiotično.

UČINKOVANJE IN UPORABA:
S kliničnimi raziskavami so potrdili vpliv šentjanževke na depresivna razpoloženja in lahke do srednje težke endogene depresije. Ta učinek ni odvisen od ene same sestavine ali skupine sestavin. Do izboljšanja bolezenskih znakov pride zaradi farmakodinamičnega medsebojnega delovanja različnih sestavin. Ugotovili so, da hipericini izboljšajo porabo svetlobe, kar je posebej očitno v zimskem času. Flavonoli zavirajo razgradnjo nevrotransmiterskih snovi, pri čemer se število receptorjev za serotonin zmanjša. Antidepresivno delovanje nastopi počasi, šele po dveh tednih se pokažejo učinki, ki se do četrtega tedna stopnjujejo. V najnovejšem času strokovnjaki zasledujejo učinek hiperforina pri depresijah. Razmeroma majhno število pacientov na zdravljenje ne reagira (nonresponderji). Šentjanževka je rastlinski antidepresiv, ki izboljša razpoloženje in zmanjša občutek izčrpanosti, utrujenosti in brezvoljnosti. Prav tako pomaga pri srednje težkih depresijah, pri neutemeljenem strahu in motnjah spanca. Najbolj priporočamo njeno uporabo v zimskih mesecih, ko prav pomanjkanje svetlobe povzroča marsikatera depresivna počutja. Z dobrim uspehom jo uporabljamo pri otrocih in mladostnikih, ki imajo težave s spancem in koncentracijo. Priporočljiva je za ženske v predmenopavzi od 40. leta dalje. Tudi pri moških, ki so zaradi napornega poklica pretirano izčrpani (burned out sindrom), zdravilna kura s šentjanževko izboljša počutje. Zaradi čreslovin uporabljamo drogo tudi kot grgralo pri vnetjih dlesni, za izpiranje ran, pri opeklinah in ozeblinah ter pri topih poškodbah.

PRIPRAVKI:
ČAJ:
Pripravimo ga iz ene do dveh čajnih žlic droge na skodelico vode kot poparek; pustimo, da stoji 10 minut. Včasih najdemo navodila tudi za zavretek. Odrasli naj pijejo zjutraj in zvečer po eno skodelico čaja, otroci do treh let pa polovično mero. Čaj nepretrgano pijemo najmanj šest tednov, posebno v zimskih mesecih.

ČAJNE MEŠANICE:
Droga je sestavni del številnih mešanic:
•    rožmarin
•    jeglič
•    čaji pr obolenju živčevja

TINKTURA:
20 g sveže posušenih cvetov prelijemo s 100 ml 70% odstotnega etanola in pustimo stati najma dva tedna. Pri depresijah jemljemo dva do trikrat na dan po 20-30 kapljic na pol kozarca vode. Naredimo kuro, ki naj traja 4-6 tednov predvsem v zimskih mesecih.

OLJE:
Pripravimo ga iz svežih cvetov. 10 g rahlo ovenelih cvetov prelijemo s 100 ml hladno stisnjenega olivnega olja. Do roba napolnjeno dobro zaprto steklenico postavimo na sončen prostor. Večkrat jo pretresemo. Po treh tednih dobi olje lepo rubinasto rdečo barvo. Odcejenega hranimo v temnih steklenicah na hladnem. Uporabljamo ga za masažo, za zdravljenje površinskih ran, opeklin in ozeblin ter drugih kožnih težav.

NEZAŽELENI UČINKI:
Pri predpisanih količinah ni bilo opaziti nobe nih stranskih učinkov. V literaturi še vedno zasledimo opozorila, da lahko pride do preot čutljivosti za svetlobo (fotosenzibilizacija) zarai hipericina. Doslej so opazovali vnetja kože in gobca pri ovcah, konjih in kravah, ki so s hrano sprejeli velike količine šentjanževke.

Vir: Katja Galle Toplak : Zdravilne rastline na Slovenskem

Krimmlov program (Prvi teden)

30.09.2011

Jejte samo hrano, ki je na seznamu pod DA (v PDF priponki spodaj).
Hrana pod NE je vzrok vaših težav.
Bodite čimbolj dosledni.

Primer menija in dnevnega razporeda:
Uporabite ga zgolj kot vodilo –  jejtev čimbolj raznovrstno hrano s spodnjega seznama po DA.

6:00 Prigrizek  –  nujno –  pojejte ga vsako jutro.
3/4 skodelice jogurta medtem ko sedite na robu postelje. Potem se vlezite nazaj in meditirajte ali razmislite o dnevu.
Jutranja telovadba, raztezne vaje (nekaj minut).

6:15 Zajtrk
Ocvrta jajca ali skodelica ovsenih otrobov z nekaj masla in pol skodelice mleka. Voda.

6:30
Tuš, obleka in priprava na dan.

8:00 Prigrizek
Steblo zelene in košček sira

9:45 Prigrizek
Pol skodelice alfalfa kalčkov in pol skodelice navadnega manj mastnega jogurta

11:30 Kosilo
Kosi tune, paradižnik v koščkih s solato, kisom in oljem, olive, surova kuhana lai soparjena cvetača, voda.

14:00 Prigrizek
Surov, kuhan ali soparjen brokoli.

16:15 Prigrizek
Malo kuhanega piščanca (brez kože).

18:30 Večerja
Zelenjavna enolončnica, riba, stročji fižol z gobami, bučke s pradižnikom in čebulo, voda

Pred odhodom v posteljo –  prigrizek –  nujno –  pojejte ga vsak večer.
3/4 skodelice jogurta ali majhna pest nemastnih oreškov

PDF priponka: Prvi teden.pdf (55 KB)

Kako si lahko pomagamo pri reaktivni hipoglikemiji? – Krimmlov program (Uvod)

30.09.2011

Krimmlov program za uravnoteženje krvnega sladkorja ima štiri pomembne dimenzije:

  • Prehrana
  • Telovadba
  • Spanje, počitek in sproščanje
  • Zabava in smeh

Prehrana v prvem mesecu, ko smo se odločili obvladati svoj krvni sladkor

Glavni cilj, ki ga boste poskušali doseči v prvem mesecu je, da pojeste čimmanj hitro delujočih ogljikovih hidratov, sladkorjev in poživil. Če boste ta cilj dosegli 100% boste ob oncu meseca bogato nagrajeni. Mogoče boste na svoje presenečenje prve pozitivne učinke zaznali že po 3 – 5 dneh. Mnogi celo mislijo, da je dobro počutje posledica česa drugega in ne prehrane.
Po prvem mesecu si boste mogoče mislili: Tako dobro se nisem počutil že odkar sem bil še otrok.
Nekaj najbolj pogostih komentarjev, ki sva jih slišala od ljudi, ki so se držali Krimmel programa:

  • Bolj jasno lahko razmišljam in moja koncentracija traja dlje.
  • Ne počutim se več, ko da bi imel možgane v stiskalnici.
  • Oblak se je dvignil z mojih možganov.
  • Nimam več težav z dihanjem.
  • Imam več energije. Ne počutim se več tako izžeto.
  • Moje razpoloženje manj niha in manj sem vzkipljiv.
  • Jasna svetloba in hrup me ne motita več.

Vseeno pa opozorilo – pot ni vedno jasna in lepo vidna. Lahko bodo prišli časi, ko si boste želeli, da ne bi nikoli slišali za Krimmlov program, naslednji dan pa boste nadvse hvaležni zanj. Lahko se boste počutili, kot bi viseli na Yo-yo-u, že naslednji dan pa kot bi bili na vrhu sveta. Ne dajte se zapeljati trenutnim vzgibom in vztrajajte.

V prvih dveh mesecih se lahko zgodi, da:

  • se vaši simptomi hipoglikemije začasno zaostrijo
  • se pojavijo glavoboli, težave s spanjem ali drugi simptomi, ki jih prej niste imeli
  • boste občasno imeli manj energije, kot preden ste začeli s programom
  • boste lahko imeli obdobja z veliko energije. Bodite disciplinirani in se v teh obdobjih ne vrzite v brezglavo aktivnost. Še posebej ne delajte načrtov, ki bi potrebovali veliko energije za uresničitev. Obdobje visoke energije bo lahko minilo.
  • boste imeli “Uffff” obdobja. Ne bo tako slabo, kot je bilo včasih, vendar tudi ne bo tako dobro, kot ste mogoče že izkusili.
  • boste še hrepeneli po sladkorju, čokoladi, škrobu, beli moki (žemljicah) in/ali poživilih.
  • boste kar naprej lačni.
  • vam bo upadla morala zaradi mnogih sprememeb v življenju, ki jih boste uvedli, rezultatov pa ne bo. To je idalna prilika, da s svojim spremljevalcem (glej poglavje 5) pregledate svoj napredek in program, ki ga izvajate.
  • se boste počutili odlično in vas bo začela razjedati misel: Zdaj sem ozdravljen – torej lahko spet normalno jem.

Če boste pogumno šli skozi naštete skušnjave, boste bogato nagrajeni:

  • Lahko boste kos različnim stanjem in položajem v katerih ste prej izgubili nadzor nad svojimi reakcijami.
  • Lahko boste opravili naloge, ki jih prej niste mogli.
  • Ne boste imeli glavobolov.
  • Vaše razpoloženje ne bo več tako zelo nihalo.
  • Vedeli boste, da niste nori ali hipohondrični, kajti potem boste točno vedeli od kod so izvirali vaši simptomi.
  • Kako lepo bo, ko boste spet lahko zbrani pri nekem delu tudi daljši čas.
  • Odselila se je!!  Tesnoba ne živi več pri vas.

Posebne opombe
Zelo pomembno je, da ne spite več kot osem ur na noč, da ne bi vaš krvni sladkor padel prenizko medtem ko spite in ste celo noč brez hrane. Možganske celice izločajo v jutranjih urah določene snovi, zaradi katerih je zelo zaželjeno in blagodejno, če svoj dan začnete okoli 5:30. Od 6:30 do 7:00 je še sprejemljivo, 8:00 pa je preprosto prepozno. Seveda je vse drugače, če delate ponoči, vseeno pa morate paziti na dovolj in ne preveč spanja – 7 do 8 ur na noč.
Zapomite si, da je zmernost najboljša pot v vseh stvareh v življenju. Ne jejte zgolj jogurtov ali zgolj beljakovin ali pa zgolj oreškov ali česarkoli drugega. Ne poskušajte se rešiti hipoglikemije s prenajedanjem ali prepogostimi obroki.
Jejte visoko kakovostno hrano v enakomernih intervalih med obroki in jejte pravo hrano. Oboje je pomembno. Manjši prigrizki vsako uro in pol med zajtrkom in kosilom ter manjši prigrizek vsaki dve uri med kosilom in večerjo, plus prigrizek pred spanjem. To je idealno.
Če boste jedli preveč in/ali prepogosto, bo vaše telo izločalo preveč inzulina – to pa je natanko tisto, čemur se želite izogniti.

Čeprav Krimmel program ni visokobeljakovinski način prehrane, boste prve tedne jedli kar precej beljakovin. Po prvih nekaj tednih boste postopoma zmanjšali delež beljakovin in povečali delež ogljikovih hidratov.

Vir: Krimmel, Edward and Patricia: The Low Blood Sugar Handbook

Gostilna Inglič v Škofji Loki

2.07.2011

Danes smo bili z družino po svetu in da ne bi še kuhali, ko pridemo domov, smo se odločili, da poiščemo neko gostilno in pojemo.

Pristali smo v gostilni Inglič v Škofji Loki ali natančneje v Stari Loki.

Naročili smo dve pici in ribo s solato zame. Čez nekaj časa so prišli pici in otroci so lahko jedli.

“OK, še malo počakamo na ribo in bo …” se si mislil. Vendar pa ribe ni in ni bilo. Najprej smo se hecali, da je še niso ujeli.

Otroci so pojedli, ribe pa še zmeraj niso zmečkali. Nekaj časa smo še čakali, nato pa naročili račun, plačali in šli. In se nikoli več ne bomo vrnili. Sodu je izbilo dno, ko smo opazili zadrego pri natakarici, ko smo naročili račun, pa ni rekla ne bu ne mu o pozabljeni ribi.

Pa še to: V gostilni imajo vse polno muh. Kar naprej so silile v ljudi in hrano.

Obiska gostilne Inglič v Škofji Loki ne odsvetujem, niti ne priporočam – presodite sami.

Kako si lahko pomagam in kako naj jem, če imam hipoglikemijo?

13.04.2011

Zdravila za zdravljenje hipoglikemije zaenkrat še ne obstajajo.
Če vam je zdravnik rekel, da v primeru hipoglikemičnih težav vzemite bombon ali pojejte jabolko, ga ne poslušajte. Vaše težave bodo še hujše in trajale bodo dlje.

Da bi se uspešno spoprijeli s hipoglikemijo, najprej potrebujete čimboljšo diagnozo, ki bo izključila druge možne bolezni ali stanja.
Od tu dalje pa zaenkrat največ lahko naredite zase, če delujete preventivno –  če:

  1. ne jeste hrane, ki ima visok glikemični indeks (povzroči hiter dvig glukoze v krvi)
    1. ne jeste NIČ sladkorja (niti skritega sladkorja v drugih izdelkih), medu ali drgih sladil. Preverjajte etikete na kupljenih izdelkih in presenečeni boste, ko boste dobili sladkor vsepovsod (celo npr. v ajvarju in hrenovkah)
    2. ne jeste NIČ bele moke ali izdelkov iz bele moke
    3. ne pijete sladkih sokov (v nobenem primeru ne več kot 1 kozarec) in ne jeste sladkega sadja (suho sadje, banane, datlji, grozdje…)
    4. ne pijete alkohola 
  2. ne pijete kave, čaja, gaziranih pijač s kofeinom, črnega čaja, čokolade, guarane ali drugih pijač ki stimulirajo nadledvični žlezi
  3. jeste mešane obroke. Če jeste ogljikove hidrate, jih vedno mešajte z nekaj (ni treba zelo veliko) beljakovinami ali maščobami.
  4. jeste pogosto (na 2 do 3 ure) in ne šele ko ste lačni. Za hipoglikemike je veliko boljša izbira več manjših obrokov, kot manj večjih.
  5. jeste hrano z veliko vlaknin (zelenjavo)
  6. pred spanjem pojeste majhen beljakovinski prigrizek (košček sira ali nekaj žlic skute)
  7. poskrbite za dovolj spanja (vsaj 7–8 ur dnevno)
  8. zmanjšate in obvladujete stres
  9. skrbite za redno telesno aktivnost
  10. se izogibate zdravilom, ki vplivajo na raven sladkorja v krvi
  11. ne kadite

Vir:
1. http://hypoglykemie.nl/faq/

Kakšni so možni vzroki hipoglikemije?

12.04.2011

Natančen vzrok hipoglikemije še ni znan. Številni dejavniki vplivajo na razvoj hipoglikemičnega sindroma.
Jasno pa je, da naslednji dejavniki pomenijo povečano tveganje za hipoglikemijo:

  • dednost –  v družini sta prisotna hipoglikemija ali diabetes
  • oslabljen imunski sistem, npr. zaradi (virusnih) okužb
  • tumorji (npr. insulinom)
  • slabe prehranjevalne navade (npr. prehrana z veliko sladkorja)
  • dolgotrajno uživanje rafinirane hrane
  • dolgotrajna uporaba zdravil npr. antibiotikov
  • hormonske motnje
  • kronični stres, telesni in/ali duševni
  • stare okužbe, na primer Pfeifferjeva bolezen
  • preobremenitev trebušne slinavke
  • prekomerna telesna vadba
  • preobčutljivost na hrano in alergije
    Simptomi celiakije in simptomi hipoglikemije so lahko zelo podobni. Nekateri celo menijo, da je hipoglikemija stranski učinek alergije ali preobčutljivosti.

Vir:
1. http://hypoglykemie.nl/faq/

Ali imam hipoglikemijo?

11.04.2011

“Tudi jaz opažam pri sebi znake, ki so našteti med hipoglikemičnimi simptomi.
Ali to pomeni, da imam hipoglikemijo?”

Če zgolj občasno opažate nekaj simptomov ali zgolj enega ali dva je odgovor: Seveda ne.
Simptomi, po katerih se kaže hipoglikemija so splošni in jih občasno doživlja vsak.

Hipoglikemijo je enostavno definirati, diagnosticirati pa zelo težko.
Če vam uspe dobiti zdravnika, ki vas bo jemal resno –  in hvalabogu je tudi pri nas vse več takšnih –  ste na dobri poti, ne pa še na cilju.
Za diagnosticiranje hipoglikemije se največkrat uporablja t.i. podaljšani (6 urni) glukozni tolerančni test.
Pri tem testu vam na tešče izmerijo nivo glukoze v krvi. Potem popijete koncentrirano raztopino glukoze, nakar vam v časovnih intervalih merijo nivo glukoze v krvi. Tako dobijo krivuljo nivoja glukoze iz katere lahko razberejo, če ste hipoglikemik.

Vendar pa vse več raziskovalcev kritizira to diagnostično metodo. Menijo namreč, da na ta način ne odkrijemo vseh bolnikov, ki dejansko imajo hipoglikemijo. Velikokrat je pomanjkljivost tudi, da GTT traja le dve ali tri ure, kar pa je premalo za mnogo bolnikov, ker jim glukoza v krvi občutno pade šele po štirih do petih urah.
Zato se vsebolj omenja t.i. Whipplova triada, ki pravi da ima nediabetično hipoglikemijo oseba, ki:

  • doživlja simptome
  • ima v času doživljanja simptomov znižan nivo glukoze v krvi in
  • doživi olajšanje simptomov, če se nivo glukoze dvigne.

Kako torej lahko sami ugotovite, če je za vaše slabo počutje kriva hipoglikemija?
Enostavno tako, da preklopite na hipoglikemično dieto in opazujete učinke. Če v nekaj tednih opazite občutno olajšanje simptomov, je možnost da ste hipoglikemik. Vendar pa hipoglikemijo lahko povzročajo tudi resne bolezni, zato se v vsakem primeru posvetujte s svojim zdravnikom.

Jaz sem izvedel lastni nestandardni glukozni tolerančni test, ki mi je dal sliko mojega odziva na zaužitje večje količine ogljikovih hidratov.
Za tak test je potreben osebni merilec glukoze v krvi in dan brez obveznosti ali načrtov. Če je človek namreč hipoglikemik, se bo po takšnem testu ves dan počutili sesuto, zanič in za nobeno rabo.
Pred zajtrkom sem si izmeril nivo glukoze. Potem sem pojedel zajtrk –  2 kosa polnozrnatega domačega kruha, 100 g tunine paštete, nekaj koščkov mesa in čaj. Potem pa sem si na pol ure meril glukozo v krvi.
Dobil sem spodnjo krivuljo, ki je na las podobna krivulji v knjigi Hypoglicemia for Dummies. Po tej knjigi je problem moje krivulje oz. mojega telesa v tem, da je glukoza v dveh urah padla za 6 mmol/L (to je 108 mg/dL).
To je (pre)hiter padec glukoze, ki sproži simptome. Dodaten problem je, da je čez nekaj ur nivo padel pod postni (jutranji) nivo.
Zelo verjetno bi GTT s čisto in koncentrirano glukozo povzročil še višji začetni dvig in še hitrejši padec –  in jaz bi bil verjetno še bolj sesut.

XXScrCap-499¸

Vir:
1. http://hypoglykemie.nl/faq/
2. Cheryl in James Chow: Hypoglycemia for dummies
3. Melanie R. Saberian: The Enigma of Non-Diabetic Hypoglycemia

Hipoglikemični simptomi

7.04.2011

Hipoglikemija ni bolezen. Je sindrom, ki ima veliko vzrokov in veliko simptomov. Simptomi, po katerih se hipoglikemija kaže, niso različni le od posameznika do posameznika, temveč se lahko razlikujejo tudi pri določeni osebi in sicer odvisno od njegovega psihičnega in fizičnega stanja, časa v dnevu in nedavno zaužite hrane.

Hipoglikemija se lahko kaže z naslednjimi simptomi:

  • utrujenost, izčrpanost, izžetost
  • vrtoglavica
  • omotica
  • omedlevica ali nezavest
  • nihanja razpoloženja, vzkipljivost
  • razdražljivost
  • zaspanost
  • neodločnost
  • tesnoba
  • brezvoljnost
  • pomanjkanje volje za delo
  • depresivnost
  • tresenje rok
  • motnje v koncentraciji ali pozornosti
  • motnje vida (zamegljenost)
  • težave s spominom, pozabljivost
  • nenadno znojenje
  • stalen občutek lakote ali čezmerna lakota
  • nespečnost
  • nočne more
  • Candida Albicans (okužbe s kvasovkami)
  • glavobol
  • menstrualne težave
  • prebavne motnje
  • bolečine v hrbtu in mišicah
  • mišično trzanje ali krči
  • kronično mrzle roke in noge
  • razbijanje srca
  • vročinski val (občutek vročine)
  • notranja tresavica v telesu
  • otrplost, odrevenelost
  • zvonjenje v ušesih
  • občutljivost na svetlobo in hrup
  • prekomerno vzdihovanje in zehanje
  • nesocialno vedenje
  • razmišljanje v krogih –  nejasno, ponavljajoče, brez zaključkov
  • pretirana zaskrbljenost
  • čustvena preobčutljivost
  • pomanjkanje spolne želje

Posameznik lahko opaža enega ali več simptomov, v blagi ali hujši obliki.

Če eden ali več simptomov vztraja dalj časa, to prizadene imunski sistem. Oslabljen imunski istem pa okrepi izražanje simptomov in/ali  privede do pojava novih. V tem primeru govrimo o hipoglikemičnem sindromu.

Vir:
1. http://hypoglykemie.nl/faq/
2. Cheryl in James Chow: Hypoglycemia for dummies
3. Melanie R. Saberian: The Enigma of Non-Diabetic Hypoglycemia

Nediabetična hipoglikemija

5.04.2011

Hipoglikemija dobesedno pomeni “nizek krvni sladkor”. Nediabetična hipoglikemija pa je hipoglikemija, ki ni povezana z diabetesom. Diabetiki namreč lahko doživijo stanje zelo nizkega krvnega sladkorja, če si npr. vbrizgajo preveč inzulina. To je pri njih nevarno stanje, ki se lahko konča tudi s komo in smrtjo.

Običajno zapleten hormonski proces vzdržuje približno stalno raven sladkorja v krvi. Če pa se ravnovesje hormonov poruši, lahko pride do hiperglikemije (diabetes) ali hipoglikemije. Pri hipoglikemiji pade nivo sladkorja v krvi zelo nizko ALI pade zelo hitro. V obeh primerih prizadeta oseba doživi težave, ki jim rečemo hipoglikemični sindrom.

Pri večini hipoglikemičnih oseb se je mogoče z dieto učinkovito izogniti tem težavam ali jih obvladovati. Različni viri priporočajo celo vrsto diet za hipoglikemike. Vendar pa je vsakdo edinstven in ima edinstveno presnovo. Zato morajo hipoglikemiki pri prehrani še danes veliko eksperimetirati in preizkušati.

Obstaja več vrst kronične hipoglikemije:

  • Reaktivna hipoglikemija
    je stanje, pri katerem določene vrste hrane ali uživanje le-te ob določenem času dneva povrzočijo visoko in hitro nihanje sladkorja v krvi. Ko zaužijemo določeno vrsto hrane se telo prekomerno odzove na glukozo v hrani tako, da sprosti prekomerne količine inzulina. Ta potem povzroči hiter padec sladkorja v krvi in pojav hipoglikemičnih simptomov. Zato se ta vrsta hipoglikemije imenuje reaktivna.
    “Določene vrste hrane” so najpogosteje sladkor ali rafinirani ogljikovi hidrati.
    Četudi nivo sladkorja ne pade pod nivo, ki se smatra kot normalen, lahko prizadeti občuti hipoglikemične težave, če je spust dovolj hiter.
  • Relativna hipoglikemija
    je stanje, pri katerem se krvni sladkor s povišane ravni (po obroku) spusti na nizko raven dokaj hitro.
    Primeri relativne hipoglikemije:

    • Krvni sladkor pade za 20 mg/dl pod jutranji (postni) nivo sladkorja v šestih urah po obroku in pojavijo se hipoglikemični simptomi (težave).
    • Krvni sladkor pade za 50 mg/dl   v eni uri po obroku in pojavijo se hipoglikemični simptomi (težave).
    • Med glukoznim toleračnim testom (GTT) krvni sladkor narašča za 20 mg/dl  ali manj, potem ko ste zaužili glukozo, potem pa pade za najmanj 20 mg/dl po postni (jutranji) nivo.
  • Postna hipoglikemija
    pa je stanje, ko krvni sladkor redno pade zelo nizko po obdobju posta, ko 10 do 12 ure ne jemo –  npr. čez noč.

Te vrste so najpogostejše. Vendar pa vedenje o hipoglikemiji še ni povsem izoblikovano in veliko raziskav in debat še poteka, zato se različne vrste pogosto mešajo ali združujejo pod različnimi pojmi.
V literaturi je moč najti več izrazov za hipoglikemijo: poobročna hipoglikemija, poobročni sindrom, idiopatska reaktivna hipoglikemija, spontana hipoglikemija, funkcionalna hipoglikemija.

Obstaja pa tudi več bolezni ali stanj, ki se kažejo z istimi siomptomi kot hipoglikemija. Obstaja lahko tudi globlji zdravstveni problem, ki sproži hipoglikemijo. Kdor po izraženih simptomih torej sumi, da ima hipoglikemijo, naj nikakor ne odlaša s posvetom pri zdravniku. Nekatere od teh bolezni so namreč življenjsko nevarne.
Bolezni, ki lahko privedejo do hipoglikemije so:

  • Presnovne bolezni kot je glikogenozni in glukoneogenezni defekti, galaktozemija, fruktozemija,
  • Hormonske bolezni kot je hiperinzulinemija (redko)
  • Hipotiroidizem
  • Bolezni jeter, glikogenozni in glukoneogenezni defekti sta presnovni bolezni jeter
  • Tudi zloraba alkohola lahko povzroči hipoglikemijo

Vir: http://hypoglykemie.nl/faq/ in Cheryl in James Chow: Hypoglycemia for dummies

Po dveh letih in pol

18.03.2011

Pred kratkim me je obiskovalka s komentarjem spomnila na moj članek napisan eno leto po začetku mojega bloganja in iskanja poti iz slabega počutja, utrujenosti, izžetosti, možganske megle in še česa…
Zdaj sta minili približno dve leti in pol – nekako je čas za še eno vmesno bilanco.

Poskušal bom povzeti, kaj se je v zadnjem letu in pol spremenilo, kaj sem spoznal, izkusil, dognal.

Še vedno bi se bil pripravljen s svojo krvjo podpisati po točke A, B in C.
Danes bi jih mogoče postavil v drugačen vrstni red: Gibanje, hrana in potem spanje – človeku je pač najpomembnejša tista stvar, ki jo ima najmanj urejeno – je najšibkejši člen.

Glede presne hrane pa je v zadnjem letu prišlo do preobrata. Ne v smislu, da ne bi bila dobra, pač pa v smislu, da naj bo presno sadje, zelenjava in oreški pomemben sestavni del moje prehrane. Drugi sestavni deli so meso in ogljikovi hidrati. Mesa več, pri ogljikovih hidratih pa moram biti bolj izbirčen.

V zadnjem letu sem nareč ugotovil, da imam krvno skupino nič in da sem sekretor (to pomeni, da se antigen moje krvne skupine izloča tudi v sluzi, slino itd., kar je dobro). Ko sem začel jesti po priporočilih za mojo krvno skupino, je bil to odločen korak na bolje. Imel sem več energije, kot prej na presni hrani. Ta priporočila so bila: zelo malo žitaric in več živalskih beljakovin. Ugotovil sem, da ta teorija zame še kako drži.

Kljub vsemu pa so se še vedno občasno pojavljala “nižinska obdobja”, kot jim pravim. To so obdobja, ko se počutim brez prave energije, ko bi kar sedel in nič pametnega počel. Zato sem še enkrat šel k dravniku in mu razložil stanje. Poslal me je na specialistični diagnostični pregled.

Ugotovili so:

  • da nisem alergičen na nobeno hrano,
  • da nimam celiakije in
  • da je v trebušni votlini vse brez posebnosti

Z drugimi besedami: ni bolezenskega stanja, ki bi bilo lahko vzrok mojih težav.
Ali še malo natančneje: ni bolezenskega stanja, ki bi ga bilo danes mogoče povsem nedvoumno zaznati, izmeriti in pokazati nanj.

V času diagnostične preiskave, ko sem se hranil po navodilih specialista, pa sem ugotovil nekaj, kar se je zdaj pokazalo kot ključni faktor – da obstaja povezava med sladko hrano oz. hrano z visokim glikemičnim indeksom in mojimi “nižinskimi obdobji”. Nekaj malega sem nekoč že pisal o tem. Tudi v končnem izvidu je na koncu omenil reaktivno hipoglikemijo.
Ker sem pred časom že nekaj bral o tem, sem postal pozoren. Zakopal sem se v knjigo Hypoglycemia for dummies in vse več koščkov mozaika je sedlo skupaj s tistimi, ki so že bili v sliki.
Ogljikovi hidrati bodo torej središče moje skrbi za več energije, več življenja.

Ko sem gledal nazaj npr. na obdobje presne hrane, sem videl, da je bilo super. Razen ob prilikah, ko sem v zmiksano zelenjavo dodal suhe fige ali rozine. Že takrat sem ugotovil, da so rozine hujše.
Ali pa da je bilo čisto na začetku (avgusta 2008) vse OK in oh in sploh, ker nisem jedel nič oglijikovih hidratov, kar je pomenilo tudi nič sladkarij.
Kar naenkrat je naredilo klik klak, vse je sedlo skupaj in slika je bila popolna. Ključni manjkajoči del je bila reaktivna hipoglikemija.
Tako se zdaj ukvarjam z ravnjo sladkorja v krvi in kako mi katera hrana požene sladkor navzgor samo zato, da le-ta potem globoko strmoglavi in me naredi neuporabnega za življenje.
O tem pa več v katerem od naslednjih člankov…

Sladkorna bolezen

26.01.2011

Sladkorna bolezen ni enovita, temveč se deli na več bolezni. S praktičnega vidika so pomembne tri: to je sladkorna bolezen tipa 2 (ima jo 90 % vseh sladkornih bolnikov), sladkorna bolezen tipa 1 (ima jo 5 % vseh bolnikov) in nosečnostna sladkorna bolezen (edina, ki po definiciji ni kronična).

 V Sloveniji imamo približno 100.000 ljudi s sladkorno boleznijo (diabetikov), torej jih ima 90.000 sladkorno bolezen tipa 2. To so osebe od srednjih let do visoke starosti, v povprečju približno 65-68 let; med njimi je več žensk. Bolezen je v vsem svetu še vedno v porastu, zlasti v deželah z rastočim standardom, nezdravo prehrano in manj gibanja, ob čemer narašča tudi telesna teža. V ZDA se pojavlja zlasti med mladino, ki se vse bolj posveča televiziji s kokakolo in krompirčkom v rokah. Tako se sladkorna bolezen tipa 2, značilna za odrasle, zdaj seli že v šolsko populacijo. Tudi pri nas se lahko zgodi kaj takega, če ne bomo pravočasno ukrepali.

Statistika
V Sloveniji: 100.000 obolelih
V ZDA : 17 milijonov
Primerjava: približno enako razmerje
Po napovedih bo vsak tretji Američan, ki se je rodil leta 2000, nekoč zbolel za to zahrbtno boleznijo. Leta 2025 naj bi v Indiji imeli 60 milijonov diabetikov!
Diabetes tip 2
Za ta tip sladkorne bolezni je v glavnem značilno, da je povzročimo sami. Glavni povzročitelj te bolezni je prehrana in pomanjkanje telesne aktivnosti.

  • redna uporaba industrijskih maščob (rafinirana olja, margarina) zviša možnost nastanka diabetesa za 40%
  • prekomerno uživanje omega-6 maščob (oreščki, žitarice, polnozrnat kruh, večina rastlinskega olja, jajca, perutnina, pecivo) v razmerju z omega-3 maščobami zviša faktor rizičnosti. Nasvet: ne uporabljajte rafiniranih rastlinski olj, uporabljajte olivno olje, hladno stisnjeno laneno olje in ribje olje!
  • Izogibajte se mleka in vseh mlečnih izdelkov (skuta, jogurt in sir so dovoljeni, predvsem sirotka)
  • Rafinirano zrnje in sladkor so v direktni povezavi s porastom dabetesa v svetu
  • Zdravo črevesje preprečuje nastanek diabetesa (nujno je redno čiščenje)
  • Nepravilno delovanje jeter ima močan vpliv na nastanek bolezni (nujno je redno čiščenje)

 Zdravljenje s strani uradne medicine je neuspešno!!!

In kaj lahko storijo diabetiki?

 Sladkorna bolezen se močno razlikuje od ostalih (rak, multipla skleroza…), saj napreduje po večih poteh, ki se medsebojno jačajo (eho-efekt). To je pomebno vedeti, saj se je moramo zaradi tega lotiti z večih plati.
  Da bi bolezen bolje razumeli, moramo najprej spoznati vlogo inzulina
Inzulin
  Kljub dolgim intervalom med hranjenjem z visoko glikemičnimi OH, je raven sladkorja v krvi približno enaka (70-110 mg). Telo zmore večja odstopanja od teh vrednosti učinkivito normalizirati. Ko pojemo obrok, bogat s sladkorjem, pričnejo beta celice v pankreasu (trebušna slinavka) izločati inzulin. Te celice so zelo občutljive na spremembe ravni sladkorja v telesu, zato se zelo hitro odzovejo na vsako spremembo. 
  Ko pojemo hrano bogato z glukozo ( visoka raven sladkorja – glikemičen indeks GI), skozi stene črevesja sladkor takoj preide v kri, torej se raven sladkorja v krvi znatno zviša, to sproži receptorje na celicah v pankreasu in te pričnejo izločati inzulin. Ta potuje po telesu do vsake celice, kar jim omogoči hitro spreminjanje sladkorja v energijo. Kadar je tega sladkorja preveč, inzulin ukaže telesu, da del tega odvečnega sladkorja shrani v jetrih, v obliki glycogena, del pa se shrani tudi v mišičnem tkivu. Ko se raven sladkorja v krvi zniža, se inzulin preneha izločati. Kadar pa nivo sladkorja preveč upade, pa pričnejo alfa celice v pankreasu izločati hormon glucagon, ki sproži rezervni sladkor (glycogen v jetrih), da preide v kri. Zelo pomeben faktor je stres oz stresni hormon -noradrenalin, saj ta otopi delotvornost inzulina. Kadar smo v stresni situaciji, je nivo sladkorja nenormalno visok.

Začetek: odpornost inzulina

 Na površju naših celic se nahaja receptor inzulina. Ti receptorji delujejo kot  kemijski >vratarji<, ki nadzorujejo prehod sladkorja v celico. Če se prehranjujemo s hrano z visokim GI, potem se lahko ti receptorji (vratarji) pokvarijo, zaradi prevelikega vpliva inzulina, lahko se tudi povsem zaprejo. Rezultat – celice mišic, maščobne in jetrne celice postanejo odporne na inzulin. Te celice potrebujejo vse več inzulina, da bi nanj reagirale, vsaj minimalno.  Odpornost na inzulin pri maščobnih celicah povzroči razpad shranjenih triglyceridov, kar ima za posledico dvig ravni prostih maščobnih kislin v krvi. V primeru inzulinske odpornosti pri mišičnih celicah preprečuje vnos sladkorja, kar povzdigne nivo sladkorja v krvi. Isto se zgodi tudi v primeru inzulinske odpornosti jetrnih celic.

Prvi korak: povečano izločanje inzulina

 Kot je že prej opisano, če celice postajajo vse bolj odporne na inzulin, se mora ta v vse večjih količinah izločati, da nevtralizira raven sladkorja v krvi. To pa povroči, da še več celic postane odprnih na inzulin. Spirala dogodkov se stopnjuje.
Ponavadi telo, kljub vsemu, zopet vzpostavi normalno raven sladkorja v krvi. Toda ti dogodki ne ostanejo brez posledic:

  • povzroči prekomeren stres beta celic. Prekomerna produkcija inzulina v daljšem časovnem periodu ni mogoča, saj se te celice slej ko prej utrudijo, >izgorijo<. Kadar se to zgodi, potem beta celice ne samo, da ne morejo izločati velike količine inzulina, ampak tega sploh niso več zmožne.
  • prekomerni inzulin ima še cel kup drugih posledic, ki bodo opisane v ‘tretjem koraku’

Drugi korak: sladkor povzroča hudo škodo

  Preveč sladkorja povzroči žejo, saj telo poskuša odvečni sladkor odstraniti. Povečano urineranje in dodatna obremenitev ledvic. Telo poskuša zaščititi organe pred sladkorjem, zato zooži majhne žilice – zmanjšana cirkulacija krvi. To ima za posledico bolezni ledvic, težave z nogami in vidom, težje celjene ran. Zviša se tudi nivo maščob v krvi, nastanejo žilne obloge. Sladkor tudi spremeni strukturo in funkcijo beljakovin (zato se rane težko zacelijo). Poleg naštetega, pa adrenalne žleze izločajo vse več adrenalina, kar požene maščobne kisline v kri in prepreči izločanje inzulina. Prizadeto je tudi periferno živčevje (v stopalih, rokah in nogah), simptomi vključujejo tudi bolečine in nepokretnost delov telesa.

Tretji korak: preveč inzulina

  Tudi preveč inzulina je smrtno nevarno. Je najpomembnejši hormon pri metabolizmu, kadar ga je konstantno preveč, nastopi cela vrsta težav:

  • bolezni srca
  • otrdelost arterij
  • poškodbe na stenah arterij (>ateroskleroza)
  • zvišan holesterol
  • povišani triglyceridi
  • zvišan krvni pritisk
  • pomanjkanje vitaminov in mineralov
  • bolezni ledvic
  • pomanjkljivo izgorevanje maščob
  • debelost

Četrti korak: destrukcija beta celic

 Ta je izredno poguben. Če imamo raven sladkorja v krvi, rahlo nad 100, le v času dveh ur, je odpoved beta celic že opazna. Če imamo raven preko 110, lahko beta celice izgubijo 40% svojih zmožnosti in to že v dveh letih. Če se stanje ne izboljša in se dogodki ponavljajo, potem lahko z gotovostjo računamo na to, da bodo beta celice slej ko prej popolnoma uničene.

Peti korak: propad telesa

 Na določeni točki tega procesa, ko telo izgubi kapaciteto tvorjenja inzulina in ko nastane odpornost tudi na inzulin, ki ga dobimo preko injekcij, se pokaže grozljiva slika sladkorne bolezni:

  • neuropatija
  • odpoved ledvic
  • bolezni srca
  • slepota
  • amputacija
  • dializa
  • smrt

Zaključek

 Kadar človek zazna prve simptome diabetesa, je v bistvu že prepozno. Četudi spremenimo način prehrane, se proces nadaljuje. Vzroki za to so podani na začetku sestavka.

Kaj potem sploh lahko naredimo?

Seveda situacija ni nujno nepopravljiva. Klasična medicina ima svoje načine, kako se spopasti s to boleznijo, vendar so njena orožja neučinkovita. Pa si jih oglejmo:

  • zdravila, ki preprečujejo OH z visokim GI prehod skozi črevo v telo in zvišajo občutljivost beta celic (produkcijo inzulina), s tem zmanjšajo potrebe po dodatnem vnosu inzulina.
    • Glavni problem teh zdravil (metformin) je, da imajo negativne stranske učinke: slabši apetit, slabost, bruhanje, krči, zaprtje, diareja…Nekateri pacienti tega preprosto ne morejo zdržati, zato večkrat tablet ne vzamejo.
    • Lactična acidosa je bolj redka, toda hudo nevarna. Posledica pojava laktične acidoze je nezmožnost celic, da dobijo dovolj kisika, kar jih uničuje. V krvi pa se prične tvoriti mlečna kislina. Največkrat se to zgodi tistim bolnikom z odpovedjo ledvic.
  • Zdravila, ki stimulirajo trebušno slinavko, da ta proizvede več inzulina (Glyburide)
    • Ta zdravila so tako učinkovita, da mora bolnik s seboj vedno nositi tablete glukoze, saj jim lahko sladkor v krvi tako upade, da brez njih padejo v diabetično komo. To se sicer dogaja bolj poredko, vendar ostajajo težave:
      • Tako močno zviša raven inzulina, da lahko nastopijo zgoraj opisane težave
      • Ta zdravila ne zmorejo popraviti beta celic, le pospešuje njihovo delovanje, kar na koncu rezultira z uničenjem teh celic
  • Inzulin v obliki tablet, ali injekcij, je v pomoč, ko so beta celice v pankreasu že popolnoma pregorele. Ko nastopi popolna odpornost vašega telesa na inzulin, je konec neizbežen.

Alternativa

 Zdaj že vemo, da je pri sladkorni bolezni potreben povsem drugačen pristop. Potrebno je delati skupaj s telesom, da mu povrnemo primarne funkcije, kajti to je edini možen način.  Predno pričnemo zdraviti bolezen, moramo nujno spremeniti način prehranjevanja:

    • Rastline, ki  preprečijo absorbcijo visoko glikemijske hrane : kaktus nopal, gymnema sylvestre
    • dodatki, ki  odpravijo odpornost na inzulin: konjac mannan (glucomannan), cinnulin PF (skoncentrirani cimet), chromium GTF (krom v organski obliki), omega -3 maščobe
    • dodatki, ki popravijo stanje beta celic v trebušni slinavki: gymnema sylvestre, alfa lipoična kislina ali R lipoična kislina
    • sredstva, ki znižajo raven sladkorja: fenugreek ekstrakt (grško seno), momordica charantia, carosolična kislina, murva, živeti brez stresa
    • sredstva, ki ščitijo organe in beljakovine pred škodljivimi učinki sladkorja: L-carnosine (močan antioksidant), DMAE, CoQ10, alfa lipoična kislina ali R lipoična kislina, benfotiame
    •  sredstva, ki ščitijo organe pred zvišanim inzulinom: čiščenje krvi, proteolitični encimi, omega-3 maščobne kisline
    • Opustiti je treba vso hrano, ki vsebuje sladkor oz. hrano z visokim GI

 Potrebno je istočasno delovati tako preventivno kot tudi kurativno. Ker diabetes ni samo enonivojna bolezen, moramo hkrati delovati na vseh področjih. Moramo je takoj zaustaviti, drugače se bo takoj nadaljevala.

 Dr. Rath – svetovno poznani kritik moderne medicine ima svoj pristop pri zdravljenju diabetesa.

Vir: Holist.eu

Sladkor, strup naš vsakdanji

25.01.2011

Zviti so dandanes trgovci, sladkarijam se je tik pred blagajno res težko upreti, še posebej pa otrokom, ki jim ni enostavno dopovedati, da so sladkarije zelo zahrbtna zadeva. Tako se začne, na sladkor so navajeni že dvoletni otroci, nadaljuje pa vse do – smrti. Le redki striktno upoštevajo vsa pravila, našteta v tem članku. Paradoksalno pa je, da je prav ta substanca, o kateri na tem mestu ne boste mogli prebrati veliko dobrega, glavni energetski vir v našem telesu.

Ogljikovi hidrati, kot jih splošno imenujemo, so sestavljeni iz monosaharidov ali enostavnih sladkorjev (molekul grozdnega sladkorja ali glukoze, sadnega sladkorja ali fruktoze in glukozi podobne galaktoze). Disaharidi, molekule z 12 ogljikovimi atomi so maltoza, laktoza in saharoza. Med naravnimi daljšimi verigami, polisaharidi, poznamo ramnozo, glikogen (vskladiščen v mišičah in jetrih kot gorivo pri celičnem dihanju), škrob (prebavljivi del, rastlin) in celulozo (za človeka neprebavljiva), maltodekstrin pa je sintetiziran umetno. Sladkor pridobivajo iz sladkornega trsa in sladkorne pese, vitaminsko in rudninsko sicer bogatih rastlin. Po vrsti kemičnih procesov industrijske proizvodnje preostane beli sladkor. V tem končnem produktu, ‘koncentratu’, predvsem pa kemičnem izdelku, ni moč najti nobenih mikroorganizmov več. Sladkor je torej mrtvo živilo.

Osnovne človekove potrebe po sladkorju včasih ni bilo, naši predniki so uživali le sadje in med, danes pa je poraba sladkorja že 30 krat presegla porabo izpred 100 let (na povprečnega Evropejca se danes proda kar 150 gramov enostavnih sladkorjev v različnih prehrambenih proizvodih na dan, kar je več kot 50 kg na leto). Beli sladkor predstavlja približno tretjino proizvedenega sladkorja, dve tretjini pa je nevidnega, v pecivu, sirupih, marmeladah, tortah, sladoledu in drugih slaščicah.

Glede na to, kako hitro po zaužitju se dvigne vrednost sladkorja v krvi, hranilom določamo glikemični indeks. Ta ima vrednost do 100, pri čemer višje vrednosti pomenijo hitrejši dvig sladkorja v krvi. Vrednost glikemičnega indeksa za nekatera živila lahko najdete v razni literaturi, pa tudi na spletu. Indeks pa ni odvisen le od kemične zgradbe sladkorjev in dolžine verig, temveč tudi od mehaničnih lastnosti hranil. Ovseni kosmiči, zrna koruznega škroba ter vlaknine so balastne snovi, ki koristijo prebavi in so za njeno čimboljšo učinkovitost nujno potrebne. Prebava uporabnih sladkornih verig traja dlje časa, kar ima za posledico enakomerno absorbcijo.

Negativni učinki sladkorja se začno že v ustih: braniti se moramo proti zobnemu kariesu, medtem ko se razjede sluznice ustne votline naši otroci sploh ne zavedajo. Presnova sladkorja nadalje zahteva najrazličnejše rudnine, predvsem kalcij in železo, med vitamini pa predvsem skupino B kompleksa. Ker teh snovi v samem sladkorju ni, jih telo vzame tam, kjer so. Kalcij iz kosti (osteoporoza) in zobovja, železo (slabokrvnost) in B vitamine (motnje v delovanju živčevja) pa od drugod. Večje količije užitega sladkorja pomenijo večje potrebe po omenjenih rudninah in hujše posledice za zdravje človeškega telesa. Pa še to: sladkor povzroča tudi presnovi škodljive t.i. sladkorne kisline, s katerimi se mora telo spopadati in jih z alkalno hrano (če jo sploh dobi) nevtralizirati, sicer se le-te nabirajo v sklepih ali drugje (revma, artritis, …).

Že kmalu po zaužitju enostavnih sladkorjev se raven glukoze (iz enostavnih in kompleksnih sladkorjev absorbirana glukoza, fruktoza in galaktoza najprej potujejo v jetra, kjer se vse molekule predelajo v glukozo) v krvi hitro dvigne (hiperglikemija), vendar tudi zelo hitro pade (hipoglikemija). Možgani za svoje delovanje potrebujejo primerno raven sladkorja (ki izvira iz jeter), če pa vrednost v krvi pade, ima to za posledico slabo počutje, drastičen upad psihofizičnih sposobnosti in občutek lakote. Nihanje sladkorja je posledica delovanja hormona inzulina, ki nastane v trebušni slinavki. Ta deluje tako, da povečuje prepustnost celičnih membran za sladkor in aminokisline. Je tipični lipogenetski hormon – pospravi vso hrano v zaloge, tako na kratki (sladkor) kot na dolgi rok, torej, da skladišči tudi vse v krvi prisotne maščobne kisline v zaloge. Povečana koncentracija sladkorja v krvi torej povzroči njegovo sproščanje in celo verigo neljubih posledic.

Če je vrednost inzulina med dolgotrajno, aerobno vadbo nizka, je prispevek energije iz oksidacije maščob večji. Uživanje sladkorja med vadbo izgorevanja mišičnega glikogena sicer ne upočasni, pač pa se zmanjša razgradnja jetrnega glikogena in oksidacija maščob. Respiratorni kvocient (RQ, razmerje med izdihanim CO2 in vdihanim O2 na časovno enoto) se dvigne. Zato so se dandanes že počasi začeli uveljavljati športni napitki, ki vsebujejo tudi delež maščob in sladkorje z dolgimi verigami (z nizkim glikemičnim indeksom).

Sladkor pa ni le strup s počasnim, degenerativnim delovanjem, temveč tudi, posredno, substanca, na katero bi morali biti zelo pozorni še posebej športniki, pa čeprav so posledice zelo dolgoročne. Kako velik vpliv na anabolno fazo (po treningu, ko se telo izgrajuje in celi mišične mikropoškodbe) ima nihanje vrednosti koncentracije inzulina (t.i. inzulinska gugalnica), se nam pokaže šele pod drobnogledom. Rastni hormon (GH) v jetrih povzroči sproščanje rastnega – inzulin fatktorja (IGF), ta pa je (poleg vadbe, testosterona in aminokislin v mišici) odločilemn pri izgradnji mišic. Toda vrednosti IGF so nizke, če inzulin niha. Bolj konstantna ko je koncentracija inzulina v krvi in višje ko so te vrednosti, večji je anabolizem. In ker se pri človeku GH v največji meri sprošča med vadbo in pol ure po tem, ko zaspimo, je še posebej pomembno, da ohranjamo vrednost inzulina konstantno tekom celega dne. Tudi to je eden od razlogov, zakaj moramo jesti večkrat po malo, praktično ves čas (športniki pa naj bi si poleg tega privoščili še popoldanski spanec), ne pa le dvakrat ali trikrat na dan. Dokaz za povezanost v delovanju omenjenih substanc so diabetiki, ki težko pridobivajo telesno maso.

Da pa bi kar najhitreje napolnili zaloge glikogena, je po naporu potrebno uživati enostavne sladkorje ter jedi z visokim ali srednjim glikemičnim indeksom. Enostavne sladkorje si lahko privoščimo torej edino v tem primeru. Bojazljivost mnogih ljudi, ki mislijo, da se ogljikovi hidrati pri prebavi spreminjajo v mačobe, je odveč, saj vemo, da ta proces telesu vzame veliko energije in se dogaja samo, če so glikogenske rezerve v mišicah zapolnjene, kar pa je še pri vzdržljivostnih športnikih skrajno redek slučaj (samo pred tekmami). Še danes ne vemo natančno, katera kombinacija sladkorjev je po obremenitvi najučinkovitejša, da bi napolnili svoje enregetske depoje, ve pa se, da fruktoza sama, kljub nizkemu glikemičneku indeksu, ni najboljša. Priporoča se kombinacija pretežno daljših verig sladkorjev (denimo maltodekstrina) ter malo glukoze in fruktoze.

O sladkorju, našem vsakodnevnem spremljevalcu, bodi tokrat dovolj. Čeprav so nekatere stvari pretresljive, se bomo sladkorju verjetno težko odpovedali kar čez noč. Lahko pa storimo majhen korak in se vsakokrat zamislimo nad posledicami, ki nam uničujejo zdravje. Veliko ljudi je namreč kronično prizadetih, ne da bi se tega sploh zavedali ali slutili, značilna posledica takšne prehrane pa je prav sladkorna bolezen (diabetes). Znanstveniki pod vplivom različnih interesov le stežka potrdijo povezanost med naraščajočim številom diabetikov in vse večjo proizvodnjo sladkorja. Zamenjajmo beli sladkor z rjavim, poslužimo se bio – nadomestkov, medu, javorjevega sirupa, melase in seveda, svežega sadja!   

Vir. Grega Hočevar

VPLIV HRANE NA NIVO NAŠE ENERGIJE

24.01.2011

Zavedati se moramo, da je zaspanost po hrani znamenje znižanja ravni krvnega sladkorja ali hipoglikemije. Povzroča jo slaba prehrana in je zelo pogosto vzrok kronične ali začasne utrujenosti, značilne za današnji čas. Hipoglikemija pomeni stanje, kadar krvni sladkor pade pod normalno mejo, zaradi česar dobijo naši možgani premalo nujno potrebnega goriva za normalno delovanje. Počutimo se utrujeni in brez moči. Da bi bolje razumeli, kako ti procesi delujejo v nas, poglejmo pojme, kot so ogljikov hidrat, glimekični indeks, inzulin in glikemija.

Ogljikovi hidrati so ena izmed osnovnih hranilnih snovi, kakor so tudi maščobe, beljakovine, mikroelementi in vitamini. Velja razdelitev na enostavne in sestavljene ogljikove hidrate (OH). Enostavni se hitro razgrajujejo v prebavnem sistemu, zato so jim včasih rekli tudi “hitri” sladkorji. Med enostavne OH uvrščamo: navadni beli sladkor, med, sladkorje v sadju in mlečni sladkor. Sestavljeni OH pa izhajajo iz škroba in o njih prevladuje mnenje, da jih je potrebno dolgo prebavljati in zato so jih imenovali tudi “počasni” OH. Med sestavljene OH uvrščamo: žitarice, krompir, stročnice in riž. Vsi ogljikovi hidrati se v prebavilih razgradijo do osnovne gradbene enote vseh ogljikovih hidratov – glukoze. Glukoza je t.i. krvni sladkor in predstavlja ob kisiku vir energije za vse celice našega telesa. Vsa priporočila o zdravi prehrani so do sedaj opozarjala samo na izogibanje enostavnim OH. Nedavne raziskave pa so neizpodbitno dokazale, da je potrebno upoštevati t.i. glikemični indeks OH. Glikemični indeks (GI) predstavlja stopnjo, s katero posamezni OH neposredno po zaužitju vplivajo na spremembo ravni glukoze v krvi (krvni sladkor). Drugače povedano, nam GI OH pove, kako močno bo le-ta neposredno po zaužitju povišal nivo krvnega sladkorja. Na osnovi tega vpliva na krvni sladkor GI razvršča posamezna hranila na lestvici od 0-100.

Po zaužitju hranila z visokim GI pride zelo hitro do povišanja krvnega sladkorja. OH, ki se v telesu razgrajujejo počasi in postopno sproščajo glukozo v krvni obtok, imajo nizek GI, vendar to ne pomeni, da so slabi. Ravno nasprotno. Imajo pozitiven učinek in ugodno vplivajo na naše zdravstveno stanje. OH z visokim GI se hitreje razgrajujejo in povzročajo hitrejše sproščanje glukoze v krvni obtok. Telo potrebuje in ene in druge in ravno pravilna izbira, kdaj in koliko ogljikovih hidratov zaužiti z visokim GI in koliko ogljikovih hidratov zaužiti z nizkim GI, je ključ za optimalen izkoristek le-teh. Spoznali smo, da ima različna hrana različne vrednosti GI in tako zelo različno vpliva na raven krvnega sladkorja. Kakšno hrano naj torej jemo, da bomo dalj časa skoncentrirani in ne bomo utrujeni na delovnem mestu? Zelo hitro bi lahko sklepali, da moramo jesti veliko hrane z visokim GI, kajti takšna hrana nam bo dala hitro veliko moči in tako ne bomo utrujeni. Vendar je takšen sklep popolnoma napačen!

Kaj se dogaja v našem telesu, če zaužijemo hrano z visokim GI? Telo zazna, da smo zaužili hrano, ki ima veliko “hitrih”, enostavnih sladkorjev, saj raven glukoze v krvi narašča. Zvišanje krvnega sladkorja s tujko imenujemo – hiperglikemija. Prebavne žleze (trebušna slinavka) začnejo tedaj izločati v kri velike količine encima inzulina, ki dejansko omogoča, da lahko glukoza iz krvi preide v celice. Brez inzulina ne moremo uporabiti glukoze v mišicah, možganih … Inzulin torej niža raven krvnega sladkorja, s tem da pošlje glukozo v celice, višek glukoze, ki je celice ne morejo uporabiti, pa se v jetrih pretvori v glikogen. S tem inzulin vzpostavi stanje normalne ravni krvnega sladkorja, ki mu s tujko pravimo – normoglikemija. V primeru, da zaužijemo obrok, ki ima visok GI, bo telo prisiljeno izločiti veliko inzulina, ki bo nato zelo hitro znižal raven krvnega sladkorja. Stanje znižanega krvnega sladkorja se imenuje s tujko – hipoglikemija. Začetna visoka vrednost krvnega sladkorja povzroči padec ravni krvnega sladkorja pod mejo normale, kar povzroča utrujenost. Višja kot je torej začetna povišana vrednost krvnega sladkorja (hiperglikemija), hujši je padec krvnega sladkorja (hipoglikemija), huje so izraženi znaki hipoglikemije. Znaki znižanja ravni sladkorja v krvi pa so pogosto: zehanje, zaspanost, pomanjkanje koncentracije, glavobol, utrujenost, celo razdražljivost. Ob tem preži na nas še ena past. Ob hipoglikemiji si nagonsko spet zaželimo hrane z visokim GI, ki bi nas hitro “spravila k sebi”, npr. čokolada, pekovski izdelki iz bele moke, sladke pijače … In seveda nas bo taka hrana “zbudila”, vendar le za kratek čas. Cikel hiper- in hipoglikemije se ponovi in se hitro znajdemo v začaranem krogu kronične utrujenosti in odvisnosti od hranil z visokim GI.

Če ne želimo biti utrujeni po obroku, ne smemo zaužiti hranil z visokim GI, temveč z nizkim! Seveda pa moramo paziti tudi na količino, preobjedanje namreč prav tako vodi v utrujenost. Z nekaj koristnimi ukrepi lahko torej utrujenost na delovnem mestu preprečimo, ali pa vsaj omilimo. Osnova naj bo zdrava in uravnotežena prehrana, sestavljena iz več manjših obrokov z veliko sadja in zelenjave. Če pa na delovnem mestu že posegamo po ogljikovih hidratih, naj bodo takšni z nizkim GI.

Life. Jurij Pivka, univ. dipl. biol.

ŠČITNIČNE MOTNJE

8.11.2010

SIMPTOMI
Hipertiroidizem:

  • hujšanje kljub povečanemu apetitu;
  • pospešen srčni utrip, zvišan krvni tlak, živčnost in čezmerno znojenje;
  • pogostejše iztrebljanje, včasih driska;
  • mišična šibkost, tresenje rok;
  • pojav golše.

Hipotiroidizem:

  • brezvoljnost, upočasnjeni duševni procesi;
  • upočasnjen srčni utrip;
  • večja občutljivost za mraz;
  • mravljinčenje ali omrtvelost v rokah;
  • pojav golše.

Subakutni tiroiditis:

  • blage do hude bolečine v ščitnici;
  • ščitnica je na dotik občutljiva;
  • bolečine pri požiranju ali obračanju glave;
  • pojav teh simptomov kmalu po virusni okužbi, npr. gripi, mumpsu ali ošpicah.

POSVETUJTE SE Z ZDRAVNIKOM, ČE:

  • ste vročični, izredno nemirni ali vznemirjeni ter imate hiter srčni utrip; morda doživljate tirotoksično krizo, nenaden in nevaren zaplet hipertiroidizma
  • vas zelo zebe, ste zaspani in brezvoljni; lahko se pojavlja miksedemska koma, nenaden in nevaren zaplet hipotiroidizma. ki lahko privede do nezavesti in celo smrti.

Ščitnica s svojimi hormoni vpliva na skoraj vsa presnovna dogajanja v telesu. Ščitnične motnje segajo od majhnih, nenevarnih golš do smrtno nevarnega raka. Najpogostejše težave s ščitnico so motnje v nastajanju ščitničnih hormo­nov. Preveč teh nujno potrebnih snovi povzroča bolezensko stanje, imenovano hipertiroidizem, pomanjkanje pa hipotiroidizem.
Štiri obščitnične žleze, ki ležijo ob ščitnici, de­lujejo neodvisno od nje; njihova naloga je urav­navanje ravni kalcija v krvi, ki je potreben za rast in ohranjanje kosti in zob. Motnje v njihovem izločanju lahko povzročijo hiperparatiroidizem ali hipoparatiroidizem, ki neugodno vplivata na razvoj kosti. Čeprav so lahko posledice težav s ščitnico neprijetne, večina teh stanj ni nevarna, če so pravilno ugotovljena in zdravljena.

VZROKI

Vse vrste hipertiroidizma povzroča čezmerno nastajanje ščitničnih hormonov. Razvijejo se lah­ko na različne načine. Pri Basedovvovi bolezni povzroči čezmerno izločanje hormonov avtoimunska motnja. Včasih v ščitnici nastanejo vozliči, imenovani toksični adenomi, ki izločajo ščitnične hormone, spre­menijo njihovo normalno nastajanje in zmoti­jo telesno kemično ravnovesje; nekatere golše vsebujejo več takšnih vozličev. Pri subakutnem tiroiditisu vnetje ščitnice povzroči »puščanje« čezmerne količine hormonov iz žleze in privede do prehodnega hipertiroidizma. V sicer redkih primerih se lahko hipertiroidizem pojavi zaradi nepravilnega delovanja hipofize ali rakaste rašče v ščitnici.
Hipotiroidizem je ravno nasprotna motnja: pojavi se zaradi nezadostnega nastajanja ščitničnih hormonov. Ker je za pridobivanje energije v telesu potrebna določena količina ščitničnih hor­monov, njihov upad zmanjša pridobivanje ener­gije. Pogost vzrok hipotiroidizma je Hašimotov tiroiditis, avtoimunska bolezen, pri kateri bele krvne celice polagoma nadomeščajo ščitnično tkivo, ki ga potem napadejo imunske beljakovi­ne, protitelesa.
Hipotiroidizem se lahko pojavi tudi, če je bila ščitnica kirurško odstranjena ali kemično uniče­na v okviru zdravljenja hipertiroidizma. Če v telo dobivate preveč joda — npr. iz prikritih virov, kot so nekatera zdravila proti prehladu ali snovi, uporabljane pri določenih preiskavah — se lahko nevarnost hipotiroidizma poveča, zlasti če ste v preteklosti že imeli težave s ščitnico. Dolgotraj­no nezdravljen hipotiroidizem lahko povzroči miksedemsko komo, redko, vendar lahko usod­no stanje, ki nemudoma zahteva hormonske injekcije.
Hipotiroidizem je posebno nevaren za novo­rojenčke in dojenčke, ker lahko pomanjkanje ščitničnih hormonov v zgodnji starosti pripelje do kretinizma (duševne zaostalosti) in pritlikavo-sti (zavrte rasti). Pri nas novorojenčkom določijo raven ščitničnih hormonov v dneh po rojstvu; če teh hormonov primanjkuje, se zdravljenje začne takoj. Tudi pri dojenčkih je lahko hipotiroidizem, tako kot pri odraslih, posledica hipofizne motnje, okvarjene ščitnice ali popolne odsotnosti žleze. Hipotiroidni dojenček je nenavadno miren in tih, ima slab tek in čezmerno dolgo spi.
Čeprav je rak na ščitnici poleg raka na mater­nici najpogostejša maligna bolezen endokrinih organov, je vseeno redek. Bolniki imajo lahko več let enega ali več ščitničnih vozličkov, preden se izkaže, da so rakasti. Ljudje, ki so bili kdaj v življenju izpostavljeni obsevanju glave in vratu, npr. v okviru zdravljenja aken, so bolj nagnjeni k raku na ščitnici.

DIAGNOSTIČNI POSTOPKI

Zdravnik lahko ugotovi hipertiroidizem in hipo­tiroidizem z meritvijo ravni nekaterih hormonov v krvi. Ponavadi ugotavljajo raven tireoideo stimulirajočega hormona (TSH), ki ga izloča hipofi-za in spodbuja nastajanje hormonov v ščitnici; če je potrebno, izmerijo tudi raven samih ščitnič-nih hormonov.
Bolniki s hipotiroidizmom imajo v krvi veliko TSH, ker skuša telo spodbuditi nastajanje ščit-ničnih hormonov; pri hipertiroidizmu je ravno obratno: raven TSH je nizka, ščitničnih hormo­nov pa je veliko.
Za ugotovitev vzroka hipertiroidizma zdrav­niki pogosto uporabljajo preiskave z radioaktiv­nim jodom, s katerimi merijo količino joda, ki ga ščitnica absorbira v določenem obdobju. Jod je ključna sestavina ščitničnih hormonov, zato je količina, ki jo ščitnica absorbira, zanesljiv kaza­lec, koliko hormonov v njej nastaja. Za preiskavo mora preiskovanec zaužiti majhno količino ra­dioaktivnega joda v tekočini ali kapsuli. Po dolo­čenem času zdravnik namesti nad njegov vrat instrument, ki izmeri količino nakopičenega ra­dioaktivnega joda v žlezi.
Če izvid pokaže, da žleza kopiči preveč joda, lahko zdravnik nato opravi slikanje z radioaktiv­nim jodom. Pri tej preiskavi uporabi poseben film, ki prikaže natančen razpored radioaktivne­ga joda v ščitnici. Takšno slikanje npr. pokaže, ali se jod nabira v adenomih, kar govori, da so za čezmerno nastajanje hormonov krivi vozlički. Če slikanje razkrije enakomerno kopičenje po vsem tkivu, je v preobilno izločanje hormonov vplete­na celotna žleza.
Nekateri zdravniki menijo, da preiskave krvi niso dovolj občutljive, da bi odkrile blage obli­ke hipotiroidizma. Namesto tega priporočajo spremljanje bazalne telesne temperature (teles­ne temperature v mirovanju). Za natančno ugo­tavljanje bazalne temperature je treba natančno upoštevati naslednja navodila. Zvečer toplomer zbijte pod 35 °C in ga položite na mesto, kjer ga boste dosegli, ne da bi vstali. Naslednje jutro, še preden vstanete, 10 minut merite temperaturo pod pazduho; medtem bodite čim bolj pri miru. Vsaj tri dni si zapisujte tako izmerjeno tempera­turo. (Ženske morajo to narediti v prvih dveh tednih mesečnega ciklusa, ker se jim lahko ba­zalna temperatura v drugi polovici zviša.) Nor­malna bazalna telesna temperatura je med 36,3 in 36,6 “C. Če je vaša bazalna temperatura ve­dno nizka, imate morda blag hipotiroidizem.
Če imate enega ali več adenomov, bo zdrav­nik vodil skrbno evidenco o tem, kdaj so se prvič pojavili in kako se razvijajo, ker vsi adenomi ne izločajo preveč ščitničnih hormonov. Pravzaprav večina teh vozličkov ni zločesta, zlasti če ostaja­jo dolgo časa nespremenjene velikosti. (Rakasto tkivo v nasprotju s tem opazno raste.) Vozlički, ki se pojavijo nenadoma, so praviloma s tekočino napolnjene ciste in so pogosto benigni. Če pre­iskave krvi pokažejo, da vozlički izločajo preveč ščitničnih hormonov, in imate še druge simpto­me, bo zdravnik začel z zdravljenjem hiperti­roidizma.
Če imate v ščitnici vozliček, vsekakor potre­bujete redne preglede; tudi če nimate težav, se vam lahko čez čas pojavi hipertiroidizem. Če preiskave krvi razkrivajo zvišano raven hormo­nov, bo zdravnik svetoval dodatne teste, vključ­no s preiskavami ter slikanjem z radioaktivnim jodom, ki bo pokazalo, ali so vozlički »vroči« ali »hladni«. Vroči so tisti, ki aktivno kopičijo jod; ti so le redko rakasti. V hladnih pa je koncentracija joda majhna; takšna najdba nakazuje možnost maligne rašče in zahteva dodatne preiskave.
Eno vrsto raka na ščitnici je mogoče ugotoviti s preprosto krvno preiskavo, pri kateri izmerijo raven hormona, vpletenega v nastajanje kostnega tkiva. Večinoma pa je treba za potrditev diagno­ze raka opraviti biopsijo: odvzem celic iz sumljive spremembe s tanko iglo in njihov mikroskopski pregled, da bi ugotovili, ali je tkivo maligno.



ZDRAVLJENJE


Za ščitnične motnje zaradi čezmernega ali po­manjkljivega nastajanja ščitničnih hormonov po­nujata različne načine za vzpostavitev pravilnega ravnotežja tako konvencionalna kot alternativna medicina. Konvencionalno zdravljenje se opira predvsem na zdravila in operacijo. Alternativni načini skušajo olajšati nekatere težave, poveza­ne z boleznimi ščitnice, ali izboljšati delovanje žleze z najrazličnejšimi pristopi, ki segajo od pre-hranskih dodatkov in zelišč do sprememb v nači­nu življenja in posebnih vaj. Toda pri vsaki težavi s ščitnico bi morali najprej opraviti pregled pri zdravniku; večina teh bolezni zahteva obravna­vo, ki presega okvire domačega zdravljenja.


KONVENCIONALNA MEDICINA


Za zdravljenje hipertiroidizma je treba zavreti nastajanje ščitničnih hormonov, pri hipotiroidi­zmu pa je treba manjkajoče hormone nadome­ščati. Konvencionalna medicina ponuja izredno učinkovite načine za zmanjševanje ali odpravlja­nje nastajanja hormonov oz. za njihovo nado­meščanje. Zdravnik bo glede na vašo bolezen, starost, splošno zdravstveno stanje in bolezni v preteklosti odločil, katero zdravljenje je za vas najboljše.
Izločanje ščitničnih hormonov je mogoče za­vreti ali povsem preprečiti z zdravljenjem z ra­dioaktivnim jodom, tirostatičnimi zdravili ali ope­racijo. Če se zdravnik odloči, da je najprimernej­še radioaktivno zdravljenje, boste dobili tableto ali raztopino radioaktivnega joda v odmerku, ki bo poškodoval celice v ščitnici in omejil ali uničil njihovo zmožnost za izločanje hormonov. Vča­sih je za obnovitev normalnega izločanja hormo­nov potrebno več kot eno zdravljenje in pri mnogih bolnikih se kot posledica razvije hipoti-roidizem.
Če začnete jemati tirostatična zdravila, npr. propiltiouracil ali metimazol, ki se običajno upo­rabljajo v tabletah, bi morali simptomi hipertiro-idizma začeti izginjati po šestih do osmih tednih; to je čas, ko se zaloga hormonov porabi, zdra­vila pa začnejo ovirati njihovo nastajanje v ščitni­ci. Zdravila boste morali jemati še približno eno leto. Po tem času boste potrebovali redne zdrav­niške preglede, ki naj ugotovijo, da se bolezen ni vrnila.
Za zdravljenje hipertiroidizma, ki ga povzro­čajo toksični adenomi, bolnikom do 45. leta po­gosto svetujejo operacijo, ker so ti vozliči zelo pogosto odporni za radioaktivni jod. Ko je tkivo kirurško odstranjeno, se raven hormonov pravi­loma normalizira v nekaj tednih.
Čeprav lahko subakutni tiroiditis povzroči prehoden hipertiroidizem, ta bolezen ponavadi ne zahteva posebnega zdravljenja, bolečine za­radi vnetja ščitnice pa je običajno mogoče olaj­šati   s paracetamolom  ali  acetilsalicilno kislino.
Če zdravila brez recepta ne pomagajo, lahko zdravnik za krajši čas predpiše prednizon ali de-ksametazon. Ker lahko oba pripomoreta k na­stanku želodčne razjede in izgubljanju kostnine, vprašajte zdravnika, ali bi morali hkrati jemati dodatke kalcija.
Hipotiroidizem zahteva vse življenje trajajo­če nadomestno zdravljenje s ščitničnimi hormo­ni. Ko se nastajanje hormonov v žlezi zmanjša, ga ni mogoče povečati niti z operacijo niti z zdravili. Zdravniki raje kot hormonske pripravke iz živalskih izvlečkov predpišejo sintetične oblike ščitničnih hormonov, npr. levotiroksin. Stranski učinki so redki, vendar nekateri bolniki med je­manjem teh zdravil občutijo živčnost ali bole­čine v prsih; ponavadi prilagoditev odmerka od­pravi neprijetne učinke. Če pa hkrati jemljete triciklične antidepresive, antikoagulante ali di-gitalis ali imate sladkorno bolezen, se morate na vsak način pogovoriti z zdravnikom o možnih medsebojnih delovanjih in drugih zapletih.
Raka na ščitnici ponavadi zdravijo s kirurško odstranitvijo bodisi rakastega tkiva bodisi celot­ne ščitnice; ta poseg imenujemo tiroidektomija. Če se je rak razširil iz ščitnice, med operacijo odstranijo tudi vse drugo prizadeto tkivo, npr. bezgavke na vratu.


ALTERNATIVNI NAČINI


Čeprav alternativni načini, ki so na voljo za teža­ve s ščitnico, ne bodo povsem zavrli ali nadome­stili ščitničnih hormonov, jih pogosto uporabljajo za okrepitev same žleze ali za olajšanje nekate­rih neprijetnih simptomov.


KITAJSKA ZELIŠČA
Simptome hipertiroidizma lahko pomaga olaj­šati več zeliščnih mešanic: kombinacija sušenega uralskega sladkega korena (Glycyrhiza uralensis), kombinacija kitajske prerasti (Bupleurum chi-nense) in zmajeve kosti ali kombinacija kitajske prerasti in potonike. Posvetujte se z zdravilcem glede navodil in zdravila.


ZELIŠČA
Za olajšanje simptomov hipertiroidizma poskusite s 4 deli regija (Lycopus sppJ, 2 deloma deljenolistne srčnice (Leonurus cardiaca), 2 deloma čeladnice (Scutellaria sppJ in 1 delom gloga (Crataegus sppJ v tinkturi trikrat na dan.
Proti težavam z nespečnostjo zaradi hipertiroidizma zmešajte enaka dela baldrijana (Valerianaana officinalis) in pasijonke (Passiflora incarnata) v tinkturi in jemljite pol ure pred spanjem.
Za hipotiroidizem lahko pripravite čaj iz mehurjaste haluge (Fucus vesiculosus) za izboljšanje delovanja ščitnice. Trikrat na dan prelijte 2 čajni žlički mehurjaste haluge s skodelico vrele vode in pustite stati 10 minut, preden popijete. Mehurjasto halugo je mogoče jemati tudi v kapsu­lah trikrat na dan.


NAČIN ŽIVLJENJA
Aerobna vadba od 15 do 20 minut na dan je izvrstna za ohranjanje dobrega delovanja ščitnice.
Redna telesna dejavnost je posebno pomembna, če ste hipotiroidni. (Preden začnete s telovadnim programom, se posvetujte z zdravnikom.)


PREHRANA
Pri hipotiroidizmu se izogibajte zelju, breskvam, švedski repi, soji, špinači, arašidom in redkvam, ker lahko ovirajo nastajanje ščitničnih hormonov.
Dodatki vitamina C, vitamina E, riboflavina (vitamina B2), cinka, niacina (vitamina B3), piridoksina (vitamina B6) in tirozina lahko spodbudijo delovanje ščitnice.
Če pa imate hipertiroidizem, lahko ravnokar našteta živila pomagajo zavreti nastajanje ščitničnih hormonov.


JOGA
Mnogim ljudem lahko pomaga položaj sveče (vsaj enkrat na dan za 20 minut) izboljšati celotno delovanje ščitnice. Ležite na hrbet in dvignite noge tako, da bodo boki dvignjeni s tal. Medtem ko boke podpirate z rokami, iztegnite noge navpično.
Zdrsnite z rokami po trupu proti ramenom; palca naj bosta na sprednji strani telesa, ostali prsti na zadnji. Poskrbite, da bodo telesno težo nosila ramena, ne glava in vrat.

Krom

12.10.2010

Krom je posebna oblika običajnega in poceni hranila. Najdete ga tako rekoč v vseh trgovinah z zdravo prehrano. Ugotovljeno je bilo, da krom zelo pomembno učinkuje na vrednosti inzulina in telesno težo ter na težave z zdravjem, ki so tako pogosto posledica neravnovesja inzulina.
Specifična oblika kroma, ki smo ga uporabili pri naših raziskavah in ki seje izkazal za zelo učinkovitega, je tako imenovani kromov glukozni tolerančni faktor oziroma kromov GTF. Krom se ponavadi dobi v hrani. Raziskovalci pa so ugotovili, da devet od desetih ljudi ne uživa prehrane, ki bi zagotavljala dovolj kroma.
In stvar še poslabša to, da večina hrane, ki jo redno uživamo, tudi vsa rafinirana in predelana hrana, mleko, sladkarije in brezalkoholne pijače – celo tista hrana, ki jo imamo za “zdravo”, kot na primer sadje in sadni sokovi -dobesedno izropa življenjsko pomembne zaloge kroma v našem telesu.
Poleg takšnega piratstva lahko tudi čustveni in fizični stres še dodatno prikrajšata telo za to dragoceno hranilo.

Torej, v današnjem času, ko se moramo spoprijemati z mnogimi izzivi, uživanje hrane, bogate s kromom, morda ne zadostuje več. Krom je tudi “glavni sodelavec” inzulina; je njegov partner in mu pomaga pri opravljanju nalog. In podobno kot se zgodi pri partnerjih, ki skupaj delajo, da namreč eden od partnerjev nadomesti drugega, kadar je slednji nesposoben opraviti svoj del naloge, se dogaja tudi z inzulinom in kromom. Kadar telo nima dovolj kroma, potrebuje več inzulina, da lahko naredi svoje naloge. Telo se torej drži svojih obveznosti in sprosti dodatne količine inzulina.
Že preprosto pomanjkanje kroma lahko odpre začaran krog težav s prehranjevanjem, telesno težo in zdravjem.
S sproščanjem dodatnih vrednosti inzulina se poveča neustavljiva sla po ogljikovih hidratih. Hkrati pa posamezni organi in mišice postajajo odporni proti inzulinu; temu najprej sledi odvajanje inzulina in krvnega sladkorja v maščobne celice (zaradi česar se človek redi, vrednosti krvnega sladkorja pa so nizke) in kasneje, ko se tudi maščobne celice začno upirati napadom inzulina, inzulin in krvni sladkor ujeta obtičita v krvnem obtoku (kar vodi do pojava starostne sladkorne bolezni).
Pred več kot dvajsetimi leti so dr. K. N. Jeejeebhov in sodelavci v Ameriški reviji o kliničnem prehranjevanju (American Journal of Clinical Nutrition) poročali, da lahko pomanjkanje kroma povzroči nenormalne vrednosti krvnega sladkorja, neželene vrednosti maščob v krvi in da upočasni presnovo. V zadnjih dveh desetletjih so znanstveniki, kot so dr. A. S. Kozkovskv in sodelavci, v članku, objavljenem v znanstveni reviji Presnova (Metabolism), ponovno potrdili, da je pomanjkanje kroma povezano z boleznimi srca in sladkorno boleznijo. Tudi raziskovalec in publicist dr. Richard A. Passwater je poročal, da pomanjkanje kroma povzroča “nastanek žilnih oblog, kar pa sproži nastajanje krvnih strdkov in posledično vodi do srčne kapi”.

Vsako preživeto desetletje pusti sledi v telesnih zalogah kroma na dva različna načina.
Prvič: starejši kot postajamo, bolj potrebujemo krom.
Drugič: hkrati z naraščajočo potrebo po kromu pa ga s staranjem zelo verjetno ne uživamo dovolj oziroma nam stres in drugi dejavniki kradejo telesne zaloge tega življenjsko pomembnega elementa.
Če si pogledamo obe dejstvi, ugotovimo, da najmanj kroma uživamo ravno takrat, ko ga najbolj potrebujemo.
Dobra novica je, da lahko to težavo odpravimo preprosto in poceni; z dodajanjem kroma prehrani telo lažje predela ogljikove hidrate in prepreči delovanje stresnih hormonov; poleg tega pa dodajanje kroma tudi pomembno učinkuje na izboljšanje oziroma preprečevanje mnogih zdravstvenih težav in dejavnikov tveganja, ki so jih dolgo povezovali z “naravnim procesom staranja”.

Krom pod katerim koli imenom

Naravni prehrambni viri kroma so pivski kvas, črni poper, gobe, vino, pivo in druga hrana. A čeprav si prisežemo, da bomo jedli več tovrstne hrane in si s tem poskušamo zagotoviti dovolj kroma, to ni ravno najboljši način preprečevanja oziroma odprave pomanjkanja kroma. Na izčrpavanje tega življenjsko pomembnega hranila učinkujejo mnoge druge vrste hrane in vplivi iz okolja. Pojemo pa lahko le malo pivskega kvasa in črnega popra in popijemo lahko le omejene količine vina in piva. Poleg tega lahko omejimo količino dnevno zaužitih ogljikovih hidratov, toda izčrpavanju kroma kot posledici uživanja predelane in rafinirane hrane in tudi dnevnih stresov se skoraj ne moremo izogniti.
Čeprav na splošno velja, daje telesu potrebne hranilne snovi bolje pridobivati s hrano, je lahko dodajanje posebne oblike kroma v obliki enkratnega odmerka zelo koristen način, s katerim lahko zasvojenci z ogljikovimi hidrati vzdržujejo ravnovesje inzulina in krvnega sladkorja.

V trgovinah z zdravo prehrano lahko kupite mnogo različnih vrst kroma, a v tem trenutku vam priporočava le eno: kromov glukozni tolerančni faktor* ali kromov GTF. Tabletke kromovega GTF so narejene iz pivskega kvasa. Če ste “občutljivi na kvas”, to vsekakor omenite svojemu zdravniku. Zdravilo mora biti označeno z napisom “preverjeno biološko aktivno”.
Kar nekaj znamk ustreza tem smernicam; midva uporabljava kromov GTF podjetja Solgar, ki je preverjeno biološko aktiven. Se nekaj besed v opozorilo: če se odločite za drugo znamko, se vedno prepričajte, da vsebuje le kromov glukozni tolerančni faktor.
Nekateri proizvajalci dodajajo nikotinsko kislino oziroma druge sestavine in tako razvijajo nove patetente; spet druga podjetja poskušajo privabiti porabnike z “dodanimi hranili”; nekateri verjamejo, da dodana hranila “pomagajo” kromu pri opravljanju njegovih nalog. Toplo vam priporočava, da se odločite izključno in samo za kromov GTF.
Proizvajalci izdelujejo več vrst kroma, tudi kromov pikolinat in anorganske oblike kroma (ki jih vaše telo morda ne bo znalo uporabiti). Torej ne kupujte le glede na znamko – poiščite napis “kromov glukozni tolerančni faktor”in “preverjeno biološko aktivno”.
Mnogim je znana bolj reklamirana vrsta kroma, kromov pikolinat. Vprašajte pa se, ali je pikolinat primeren nadomestek kromovega GTF. V primerjavi z njim je kromov pikolinat še vedno sorazmerno novo odkritje; po najinem mnenju so raziskave kromovega glukoznega tolerančnega faktorja trenutno še najbolj preverjene in zanesljive. Če trgovine z zdravo prehrano v vaši bližini nimajo na zalogi kromovega GTF oziroma vam znamka, ki jo prodajajo, ne ustreza, se ne pustite prepričati o nasprotnem. Poskušajte jih pregovoriti, da naročijo kromov GTF.

Nacionalni raziskovalni svet (National Research Council) trdi, da je od 50 do 200 mikrogramov trivalentnega kroma vsak dan “varna in ustrezna” količina za odraslega človeka. Večina tabletk vsebuje 200 mikrogramov, torej ena tabletka na dan zadostuje priporočilom za “varno in ustrezno” dnevno dozo. Vse znamke pa ne vsebujejo 200 mikrogramov, zato je zelo pomembno, da pozorno preberete oznako na etiketi.
Tabletko kromovega GTF vzemite vsak dan ob istem času. Nikakor pa jo ne smete zaužiti skupaj s hrano oziroma drugimi zdravili. Cink, ki ga zelo pogosto najdemo v hrani oziroma vitaminih in drugih nadomestkih, lahko negativno vpliva na absorpcijo kroma. Kromov GTF zaužijte s kozarcem vode.
Blagodejni učinki uživanja kromovega GTF se lahko pokažejo že prvi dan ali pa šele nekaj mesecev kasneje, toda preden boste vi opazili razliko, se bo vaše telo že kar nekaj časa odzivalo na to tako pomembno hranilo.

Richard in Rachel Heller: Tudi z ogljikovimi hidrati ste lahko zasvojeni

Tags:

Kakšno so značilne osebnostne poteze ljudi s krvno skupino A?

24.06.2010

Krvna skupina A je od vsega začetka prilagojena gosti naseljenosti in na življenjski slog bolj ustaljenega, a napetega urbanega življenja. Pri ljudeh, ki morajo živeti z zahtevami polnega življenjskega prostora, se gotovo razvijejo določene psihološke značilnosti.
Verjetno je najbolj pomembna lastnost, ki jo mora imeti človek, ki živi v teh pogojih, ta, da zna sodelovati. Prvi ljudje s skupino A so morali biti spodobni, redni, morali so spoštovati zakon in se znati samonadzirati. Skupnost brez spoštovanja do drugih in do njihovega imetja ne more obstajati. Samotarjem v skupinskih razporeditvah ne gre dobro. Če se značilnosti ljudi s skupino 0 ne bi razvile tako, da bi ustrezale agrarni družbi, bi bil rezultat kaos – in končno poguba. Še enkrat, preživeli smo, zahvaljujoč skupini A.
Prvi ljudje s skupino A so morali biti spretni, čustveni, strastni in zelo pametni, da so se lahko soočili z izzivi bolj zapletenega načina življenja. Vendar so vse te odlike morale obstajati v nekem okviru. To je morda razlog, zaradi katerega imajo ljudje s skupino A še danes bolj zapletene sisteme. Svojo bojazen ustekleničijo – to se namreč zgodi, ko se hočeš dobro razumeti z drugimi, a ko eksplodirajo, se jih pazite! Protistrup za to, kot sem povedal že prej, so bolj pomirjevalne in sproščujoče vaje, kot sta joga in t’ai chi.
Lahko se zdi, da ljudje s skupino A niso ustvarjeni za napete položaje vodij pod velikim pritiskom, v katerih se odlikujejo ljudje s skupino 0. To ne pomeni, da ne morejo biti voditelji. Instinktivno zavračajo sodobno držo načina vodenja v smislu “človek je človeku volk”. Ko ljudje s skupino A pridejo na tak položaj, navadno vse razpletejo. Nekdanji predsedniki Amerike; Lvndon Johnson, Richard Nbcon in Jimmy Carter so imeli vsi krvno skupino A. Kljub temu, da je vsak od njih svojemu delu vdihnil bistrost in žar, so vsi imeli usodne pomanjkljivosti. Ko je stres postal premočen, so postali zaskrbljeni in paranoični in vse jemali osebno. Na koncu so jih prav odzivi na stres, značilni za skupino A, odgnali s položaja predsednika.
Verjetno je bila najbolj znana osebnost s skupino A Adolf Hitler. Medtem ko bi ga verjetno večina povezala z golim nagonom in brutalno gotovostjo, značilno za skupino 0, je bila v resnici Hitlerjeva glavna lastnost skrajna preobčutljivost, ki ga je pahnila v norost. Hitler je bil abnormalno bitje. Njegova obsesija z genetsko urejeno družbo je bila pravzaprav mutirana lastnost skupine A, a z morasto vizijo.

Vir: Peter J. D’Adamo – 4 načini prehrane za 4 krvne skupine

Kakšno so značilne osebnostne poteze ljudi s krvno skupino 0?

23.06.2010

Vsaka oseba s krvno skupino 0 nosi v sebi genetski spomin moči, vzdržljivosti, zaupanja vase, drznosti, intuicije in prirojenega optimizma. Prvi ljudje s skupino 0 so bili zgled koncentracije, akcije in močnega občutka za samoohranitev. Verjeli so vase. To je zelo dobro, saj nas morda sicer sploh ne bi bilo.
Če imate krvno skupino 0, boste morda lahko cenili to dediščino, ker so stvari, ki vas ohranjajo zdrave, vas navdihujejo in vam dajejo energijo, zelo podobne kot pri vaših prednikih. Ste odporni in močni, poganja pa vas visokoproteinska prehrana. Najbolje se odzivate na visoko intenzivno vadbo – pravzaprav brez nje postanete depresivni, potrti in predebeli.
Morda ste podedovali tudi težnjo po uspehu in imate odlike vodje, značilne za skupino 0 – močna, odločna in čvrsta oseba – ki kar cveti od zdravja in optimizma.
Nekdanji predsednik Amerike, Ronald Reagan, ima krvno skupino 0 in zelo ustreza šabloni. Njegov način vladanja je označevala gotovost, nepristranost in neutrudljiv optimizem glede prihodnosti. Nikdar nisi imel občutka, da bi imel Reagan težave s prepričanostjo vase. V dobrem in slabem je utiral pot naprej. Kakor je za skupino 0 značilno, je tudi on tvegal. Ljudje so mu včasih rekli “teflonski predsednik”, ker se ni skrhal pod nobenim svojih tveganj.
Seveda Reagan ni kazal, (vsaj javno ne), ostrega, brezkompromisnega, skoraj okrutnega sloga nekaterih vodij. Ni npr. prav presenetljivo, da so imeli nekateri slavni mafijci krvno skupino 0. Al Capone je imel krvno skupino 0. Tukaj je primer vodje, ki je šel do skrajnosti. Nekdanji predsednik Sovjetske zveze, Mihael Gorbačov, ima prav tako krvno skupino 0 in je eden od ljudi moderne dobe, ki so tvegali največ.
Tudi kraljica Elizabetha II in princ Charles imata krvno skupino 0. Zdi se mi zanimivo, da imajo nekateri člani kraljevske hiše Windsor težave s strjevanjem krvi. Morda je to povezano s skupino 0.

Vir: Peter J. D’Adamo – 4 načini prehrane za 4 krvne skupine

Neprimerna, odsvetovana hrana za krvno skupino A – deluje kot strup

22.06.2010

angleški kolački
banana
čaj črni, brezkofeinski
čaj koruzna svila
čaj navadna mačja meta
čaj rabarbara
čaj rdeča detelja
čaj rumena kislica
čičerika
dinja – medene, kantalupe
fižol lima (mesečnjak)
fižol nizki
fižol rdeči
fižol stročji
gazirane brezalkoholne pijače
granola žitarice za zajtrk
hobotnica
integralni pšenični kruh
kaviar
ketchup
kis – balzamični, zeliščni, iz belega in rdečega vina, destiliran bel, jabolčni
kokos
kolački iz pšeničnih otrobov
krompir – rdeč, bel
krompir sladki – topinambur
kruh iz pšenice durum
lignji
majoneza
mandarina
mango
maslo
meso bivol
meso divjačina
meso fazan
meso gos
meso govedina
meso jagnjetina
meso jerebica
meso jetra – telečja, kokošja, svinjska
meso ledvičke
meso ovčetina, kozje
meso prepelica
meso priželjc
meso raca
meso slanina
meso srčevina
meso svinjina
meso šunka
meso teletina
meso zajec
mineralna voda
mleko (še posebej mastno)
moka – navadna, s primesjo pecilnega praška
moka familia
moka farina
moka iz integralne pšenice
moka iz pšeničnega zdroba
moka špinačna
morski rakci
olive – črne, grške, španske
olje bombaževo
olje kikirikijevo
olje koruzno
olje sezamovo
olje žafranovo
oreški brazilski
oreški indijski
papaja
paprike (rdeče, zelene, rumene, kajenska)
paradižnik
pistacije
pivo
pomaranča
poper – beli in črni, poprova zrna
pšenični kosmiči
pšenični namaz
pšenični otrobi
rabarbara
rak sladkovodni
rakovica
riba barakuda
riba jastog
riba jegulja
riba losos prekajeni
riba morski list
riba morski zmaj
riba morsko uho
riba oslič
riba plava
riba vahnja
ribe sardela
sir brie
sir camembert
sir cheddar
sir edamec
sir ementaler
sir gavda
sir gruvere
sir jarlsburg
sir mehki
sir munster
sir parmezan
sir plavi
sir provolone
skuta
sladki rženi kruh
sladoled
slaniki sladkovodni, sveži, vloženi
sok papaje
sok paradižnikov
sok pomarančni
sorbet
školjke dagnje
školjke ostrige
školjke pokrovače
školjke razne
trpotec (vrsta banane)
večzrnati kruh
vložena hrana
worchestrska omaka
zelje – kitajsko, rdeče, belo
žabji krak
želatina – navadna
žgane pijače

Vir: Peter J. D’Adamo – 4 načini prehrane za 4 krvne skupine

Nevtralna hrana za krvno skupino A – deluje kot hrana

21.06.2010

agar kot začimba
avokado
bazilika
bergamot
bezgove jagode
bob
bok choy (vrsta kitaj.zelja)
borovnice
breskve
brusnice
bučke
cimet
curry
cvetača
čaj bezeg
čaj encijan
čaj hmelj
čaj lapuh
čaj lipa
čaj listi jagode
čaj malinovi listi
čaj materina dušica
čaj navadna zvezdica
čaj papeževa sveča
čaj peteršilj
čaj poprova meta
čaj regrat
čaj seno
čaj sladič
čaj zelena meta
čaj žajbelj
čebula mlada
čokolada kot začimba
črni ribez
dateljni
dinje ( kanang, kasaba, crenshaw, božična, mošusna, španska)
drobnjak
džem (iz sprejemljivega sadja)
fižol – jicama, mungo
fižol beli, cannellini, mladi
gobe – abalone, lisičke, enoki, maitake porcini, portobello, shiitake, ostrigarji
gorčica pripravljena s čimmanj kisa
gorčica suha kot začimba
grah zeleni
granatno jabolko
grozdje – črno, zeleno, vijoličasto, rdeče, konkord
guava
hren kot začimba
hrustljavi rženi kruh
hruške
indijske smokve
jabolčni mošt
jabolka
jagode
jajca kokošja
janež
javorjev sirup kot začimba
ječmen
jogurt – zamrznjeni, naravni, sadni, grški
kaki
kamut
kapre
kardamom
kefir
kivi
kolački iz ovsenih otrobov
koper
korenje
koriander
koruza
koruzni kolački
koruzni kosmiči
koruzni kruh
koruzni sirup kot začimba
koruzni zdrob
kosmulje
kostanj
krekerji
kreša
kruh brez glutena
kruh iz moke rjavega riža
kruh iz pire
kruh wasa
kumare
kumina
kumkvat  (vrsta majhne pomaranče)
kurkuma
kuskus
lešniki
lovorov list
lubenice
majaron
makadamija
maline
mandljev izvleček
mandljevo maslo
mandlji
marmelada (iz sprejemljivega sadja)
mečarica
med kot začimba
meso kokošje
meso perutnina
meso puran
meta
mleko kozje
moka – ječmenova, pšenična durum, kvinoja
moka iz pire
moka iz vzklile pšenice
moka ovsena
moka z glutenom
morske alge – pahljačasta rodimenija, haloga
muškatov orešek
nageljnova žbica
nektarine
olive zelene
olje oljne repice
olje ribje
orehi
ovseni otrobi
paprika kot začimba
pehtran
pesa
peteršilj
piment
pinijole
pira
polenta
poprova meta
prava krebuljica
prosen kruh
proso
radič
rdeči ribez
redkve
redkve daikon
redkvini kalčki
riba brancin
riba jeseter
riba morski pes
riba morsko uho
riba snetec
riba ščuka
riba tuna
riž – basmati, rjavi, beli, divji
riž pufiran
rižev namaz
rižev sirup  kot začimba
robidnice
rozine
rožič kot začimba
rožmarin
ržen kruh 100%
sago
semena makova
semena sezamova
semena sončnična
sir – feta, kozji, mozzarella – manj mastna
sirup iz rjavega riža kot začimba
sladkor – bel, rjav kot začimba
sok brusnice
sok grozdja
sok jabolčni
sok kumar
sokovi iz sprejemljive zelenjave
sol
solata – mehka, ledenka
solatni prelivi (manj mastni, iz sprejemljivih sestavin, brez kisa)
šatraj
šparglji
tahini
tamarinda
tapioka
tatarska omaka kot začimba
timijan
vanilija
vino belo
vodni kostanj
zelena
zelena meta
žafran
žajbelj

Vir: Peter J. D’Adamo – 4 načini prehrane za 4 krvne skupine