Sladkor, strup naš vsakdanji


Zviti so dandanes trgovci, sladkarijam se je tik pred blagajno res težko upreti, še posebej pa otrokom, ki jim ni enostavno dopovedati, da so sladkarije zelo zahrbtna zadeva. Tako se začne, na sladkor so navajeni že dvoletni otroci, nadaljuje pa vse do – smrti. Le redki striktno upoštevajo vsa pravila, našteta v tem članku. Paradoksalno pa je, da je prav ta substanca, o kateri na tem mestu ne boste mogli prebrati veliko dobrega, glavni energetski vir v našem telesu.

Ogljikovi hidrati, kot jih splošno imenujemo, so sestavljeni iz monosaharidov ali enostavnih sladkorjev (molekul grozdnega sladkorja ali glukoze, sadnega sladkorja ali fruktoze in glukozi podobne galaktoze). Disaharidi, molekule z 12 ogljikovimi atomi so maltoza, laktoza in saharoza. Med naravnimi daljšimi verigami, polisaharidi, poznamo ramnozo, glikogen (vskladiščen v mišičah in jetrih kot gorivo pri celičnem dihanju), škrob (prebavljivi del, rastlin) in celulozo (za človeka neprebavljiva), maltodekstrin pa je sintetiziran umetno. Sladkor pridobivajo iz sladkornega trsa in sladkorne pese, vitaminsko in rudninsko sicer bogatih rastlin. Po vrsti kemičnih procesov industrijske proizvodnje preostane beli sladkor. V tem končnem produktu, ‘koncentratu’, predvsem pa kemičnem izdelku, ni moč najti nobenih mikroorganizmov več. Sladkor je torej mrtvo živilo.

Osnovne človekove potrebe po sladkorju včasih ni bilo, naši predniki so uživali le sadje in med, danes pa je poraba sladkorja že 30 krat presegla porabo izpred 100 let (na povprečnega Evropejca se danes proda kar 150 gramov enostavnih sladkorjev v različnih prehrambenih proizvodih na dan, kar je več kot 50 kg na leto). Beli sladkor predstavlja približno tretjino proizvedenega sladkorja, dve tretjini pa je nevidnega, v pecivu, sirupih, marmeladah, tortah, sladoledu in drugih slaščicah.

Glede na to, kako hitro po zaužitju se dvigne vrednost sladkorja v krvi, hranilom določamo glikemični indeks. Ta ima vrednost do 100, pri čemer višje vrednosti pomenijo hitrejši dvig sladkorja v krvi. Vrednost glikemičnega indeksa za nekatera živila lahko najdete v razni literaturi, pa tudi na spletu. Indeks pa ni odvisen le od kemične zgradbe sladkorjev in dolžine verig, temveč tudi od mehaničnih lastnosti hranil. Ovseni kosmiči, zrna koruznega škroba ter vlaknine so balastne snovi, ki koristijo prebavi in so za njeno čimboljšo učinkovitost nujno potrebne. Prebava uporabnih sladkornih verig traja dlje časa, kar ima za posledico enakomerno absorbcijo.

Negativni učinki sladkorja se začno že v ustih: braniti se moramo proti zobnemu kariesu, medtem ko se razjede sluznice ustne votline naši otroci sploh ne zavedajo. Presnova sladkorja nadalje zahteva najrazličnejše rudnine, predvsem kalcij in železo, med vitamini pa predvsem skupino B kompleksa. Ker teh snovi v samem sladkorju ni, jih telo vzame tam, kjer so. Kalcij iz kosti (osteoporoza) in zobovja, železo (slabokrvnost) in B vitamine (motnje v delovanju živčevja) pa od drugod. Večje količije užitega sladkorja pomenijo večje potrebe po omenjenih rudninah in hujše posledice za zdravje človeškega telesa. Pa še to: sladkor povzroča tudi presnovi škodljive t.i. sladkorne kisline, s katerimi se mora telo spopadati in jih z alkalno hrano (če jo sploh dobi) nevtralizirati, sicer se le-te nabirajo v sklepih ali drugje (revma, artritis, …).

Že kmalu po zaužitju enostavnih sladkorjev se raven glukoze (iz enostavnih in kompleksnih sladkorjev absorbirana glukoza, fruktoza in galaktoza najprej potujejo v jetra, kjer se vse molekule predelajo v glukozo) v krvi hitro dvigne (hiperglikemija), vendar tudi zelo hitro pade (hipoglikemija). Možgani za svoje delovanje potrebujejo primerno raven sladkorja (ki izvira iz jeter), če pa vrednost v krvi pade, ima to za posledico slabo počutje, drastičen upad psihofizičnih sposobnosti in občutek lakote. Nihanje sladkorja je posledica delovanja hormona inzulina, ki nastane v trebušni slinavki. Ta deluje tako, da povečuje prepustnost celičnih membran za sladkor in aminokisline. Je tipični lipogenetski hormon – pospravi vso hrano v zaloge, tako na kratki (sladkor) kot na dolgi rok, torej, da skladišči tudi vse v krvi prisotne maščobne kisline v zaloge. Povečana koncentracija sladkorja v krvi torej povzroči njegovo sproščanje in celo verigo neljubih posledic.

Če je vrednost inzulina med dolgotrajno, aerobno vadbo nizka, je prispevek energije iz oksidacije maščob večji. Uživanje sladkorja med vadbo izgorevanja mišičnega glikogena sicer ne upočasni, pač pa se zmanjša razgradnja jetrnega glikogena in oksidacija maščob. Respiratorni kvocient (RQ, razmerje med izdihanim CO2 in vdihanim O2 na časovno enoto) se dvigne. Zato so se dandanes že počasi začeli uveljavljati športni napitki, ki vsebujejo tudi delež maščob in sladkorje z dolgimi verigami (z nizkim glikemičnim indeksom).

Sladkor pa ni le strup s počasnim, degenerativnim delovanjem, temveč tudi, posredno, substanca, na katero bi morali biti zelo pozorni še posebej športniki, pa čeprav so posledice zelo dolgoročne. Kako velik vpliv na anabolno fazo (po treningu, ko se telo izgrajuje in celi mišične mikropoškodbe) ima nihanje vrednosti koncentracije inzulina (t.i. inzulinska gugalnica), se nam pokaže šele pod drobnogledom. Rastni hormon (GH) v jetrih povzroči sproščanje rastnega – inzulin fatktorja (IGF), ta pa je (poleg vadbe, testosterona in aminokislin v mišici) odločilemn pri izgradnji mišic. Toda vrednosti IGF so nizke, če inzulin niha. Bolj konstantna ko je koncentracija inzulina v krvi in višje ko so te vrednosti, večji je anabolizem. In ker se pri človeku GH v največji meri sprošča med vadbo in pol ure po tem, ko zaspimo, je še posebej pomembno, da ohranjamo vrednost inzulina konstantno tekom celega dne. Tudi to je eden od razlogov, zakaj moramo jesti večkrat po malo, praktično ves čas (športniki pa naj bi si poleg tega privoščili še popoldanski spanec), ne pa le dvakrat ali trikrat na dan. Dokaz za povezanost v delovanju omenjenih substanc so diabetiki, ki težko pridobivajo telesno maso.

Da pa bi kar najhitreje napolnili zaloge glikogena, je po naporu potrebno uživati enostavne sladkorje ter jedi z visokim ali srednjim glikemičnim indeksom. Enostavne sladkorje si lahko privoščimo torej edino v tem primeru. Bojazljivost mnogih ljudi, ki mislijo, da se ogljikovi hidrati pri prebavi spreminjajo v mačobe, je odveč, saj vemo, da ta proces telesu vzame veliko energije in se dogaja samo, če so glikogenske rezerve v mišicah zapolnjene, kar pa je še pri vzdržljivostnih športnikih skrajno redek slučaj (samo pred tekmami). Še danes ne vemo natančno, katera kombinacija sladkorjev je po obremenitvi najučinkovitejša, da bi napolnili svoje enregetske depoje, ve pa se, da fruktoza sama, kljub nizkemu glikemičneku indeksu, ni najboljša. Priporoča se kombinacija pretežno daljših verig sladkorjev (denimo maltodekstrina) ter malo glukoze in fruktoze.

O sladkorju, našem vsakodnevnem spremljevalcu, bodi tokrat dovolj. Čeprav so nekatere stvari pretresljive, se bomo sladkorju verjetno težko odpovedali kar čez noč. Lahko pa storimo majhen korak in se vsakokrat zamislimo nad posledicami, ki nam uničujejo zdravje. Veliko ljudi je namreč kronično prizadetih, ne da bi se tega sploh zavedali ali slutili, značilna posledica takšne prehrane pa je prav sladkorna bolezen (diabetes). Znanstveniki pod vplivom različnih interesov le stežka potrdijo povezanost med naraščajočim številom diabetikov in vse večjo proizvodnjo sladkorja. Zamenjajmo beli sladkor z rjavim, poslužimo se bio – nadomestkov, medu, javorjevega sirupa, melase in seveda, svežega sadja!   

Vir. Grega Hočevar

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: