Archive for the ‘Zelišča’ Category

Šentjanževka – Hypericum perforatum

8.12.2011

Šentjanževko pri nas vsi dobro poznajo, saj jo v ljudskem zdravilstvu pogosto uporabljajo za boljše izločanje seča, pri vročičnih obolenjih, pri jetrnih in žolčnik težavah, močenju postelje, pri histerijah in v puberteti. Z rdečim šentjanževim oljem zdravijo rane, odrgnine, opekline in čire. Strokovnjaki so v zadnjih desetletjih posvetili največ pozornosti vplivu šentjanževke na najrazličnejše depresije in s kliničnimi študijami potrdili njeno odlično učinkovanje.

DROGA:
HYPERICI HERBA: Ob cvetenju od srede junija do avgusta nabiramo le zgornji del zelišča, saj je v cvetovih in listih največ učinkovin. Posušena droga ima komaj zaznaven vonj in rahlo grenek in trpek okus.

RASTIŠČE IN RAZŠIRJENOST:
Raste po suhih travnatih pobočjih, posekah, med grmovjem, po nasipih po celi Sloveniji. Od sorodnih vrst jo najlažje ločimo po dvoro-bem steblu. V primorskih krajih raste podvrsta šentjanževke z večjimi listi z navzdol zavihanim robom, ki jo prav tako uporabljamo v zdravilne namene.

SORODNE VRSTE:
Različnih velikocvetnih vrst šentjanževke, ki jih gojimo po vrtovih in parkih kot okrasno rastlino, nikoli ne uporabljamo v zdravilstvu. Tudi druge pri nas divje rastoče vrste šentjanževke nimajo takšne zdravilne moči, zato jih ne uporabljamo.

SESTAVINE IN UČINKOVINE:
Šentjanževka je zelo dobro raziskana zdravilna rastlina. V cvetovih in listih so rdeče obarvani naftodiantroni, predvsem hipericin, ki se kopiči v temnih pikah na robu zelenih listov in posebno pogosto na venčnih listih. Pomembni so tudi flavonski in flavonolni glikozidi, predvsem glikozidi kvercetina, kot so hiperozid, rutin, kvercitrin in izokvercitrin. V cvetovih so bifla-vonoidi (biapigenin in amentoflavon), ki jih v drugih delih rastline ni. Prav tako jih ne najdemo v nobeni drugi vrsti šentjanževke. Količina čreslovin katehinskega tipa doseže do 15 %, poleg tega vsebuje droga tudi procianidine.

V žlezah listov, ki so videti kot prozorne pike, je hlapno olje (0,1-1 %), v katerem so našli metilbutenol, ki je tudi v hlapnem olju hmelja. V svežih rastlinskih delih, predvsem v zrelih plodovih, so floroglucinski derivati, npr. hiperforin (2-4%), ki so po strukturi podobni učinkovinam hmelja in delujejo antibiotično.

UČINKOVANJE IN UPORABA:
S kliničnimi raziskavami so potrdili vpliv šentjanževke na depresivna razpoloženja in lahke do srednje težke endogene depresije. Ta učinek ni odvisen od ene same sestavine ali skupine sestavin. Do izboljšanja bolezenskih znakov pride zaradi farmakodinamičnega medsebojnega delovanja različnih sestavin. Ugotovili so, da hipericini izboljšajo porabo svetlobe, kar je posebej očitno v zimskem času. Flavonoli zavirajo razgradnjo nevrotransmiterskih snovi, pri čemer se število receptorjev za serotonin zmanjša. Antidepresivno delovanje nastopi počasi, šele po dveh tednih se pokažejo učinki, ki se do četrtega tedna stopnjujejo. V najnovejšem času strokovnjaki zasledujejo učinek hiperforina pri depresijah. Razmeroma majhno število pacientov na zdravljenje ne reagira (nonresponderji). Šentjanževka je rastlinski antidepresiv, ki izboljša razpoloženje in zmanjša občutek izčrpanosti, utrujenosti in brezvoljnosti. Prav tako pomaga pri srednje težkih depresijah, pri neutemeljenem strahu in motnjah spanca. Najbolj priporočamo njeno uporabo v zimskih mesecih, ko prav pomanjkanje svetlobe povzroča marsikatera depresivna počutja. Z dobrim uspehom jo uporabljamo pri otrocih in mladostnikih, ki imajo težave s spancem in koncentracijo. Priporočljiva je za ženske v predmenopavzi od 40. leta dalje. Tudi pri moških, ki so zaradi napornega poklica pretirano izčrpani (burned out sindrom), zdravilna kura s šentjanževko izboljša počutje. Zaradi čreslovin uporabljamo drogo tudi kot grgralo pri vnetjih dlesni, za izpiranje ran, pri opeklinah in ozeblinah ter pri topih poškodbah.

PRIPRAVKI:
ČAJ:
Pripravimo ga iz ene do dveh čajnih žlic droge na skodelico vode kot poparek; pustimo, da stoji 10 minut. Včasih najdemo navodila tudi za zavretek. Odrasli naj pijejo zjutraj in zvečer po eno skodelico čaja, otroci do treh let pa polovično mero. Čaj nepretrgano pijemo najmanj šest tednov, posebno v zimskih mesecih.

ČAJNE MEŠANICE:
Droga je sestavni del številnih mešanic:
•    rožmarin
•    jeglič
•    čaji pr obolenju živčevja

TINKTURA:
20 g sveže posušenih cvetov prelijemo s 100 ml 70% odstotnega etanola in pustimo stati najma dva tedna. Pri depresijah jemljemo dva do trikrat na dan po 20-30 kapljic na pol kozarca vode. Naredimo kuro, ki naj traja 4-6 tednov predvsem v zimskih mesecih.

OLJE:
Pripravimo ga iz svežih cvetov. 10 g rahlo ovenelih cvetov prelijemo s 100 ml hladno stisnjenega olivnega olja. Do roba napolnjeno dobro zaprto steklenico postavimo na sončen prostor. Večkrat jo pretresemo. Po treh tednih dobi olje lepo rubinasto rdečo barvo. Odcejenega hranimo v temnih steklenicah na hladnem. Uporabljamo ga za masažo, za zdravljenje površinskih ran, opeklin in ozeblin ter drugih kožnih težav.

NEZAŽELENI UČINKI:
Pri predpisanih količinah ni bilo opaziti nobe nih stranskih učinkov. V literaturi še vedno zasledimo opozorila, da lahko pride do preot čutljivosti za svetlobo (fotosenzibilizacija) zarai hipericina. Doslej so opazovali vnetja kože in gobca pri ovcah, konjih in kravah, ki so s hrano sprejeli velike količine šentjanževke.

Vir: Katja Galle Toplak : Zdravilne rastline na Slovenskem

Sladkorna bolezen

26.01.2011

Sladkorna bolezen ni enovita, temveč se deli na več bolezni. S praktičnega vidika so pomembne tri: to je sladkorna bolezen tipa 2 (ima jo 90 % vseh sladkornih bolnikov), sladkorna bolezen tipa 1 (ima jo 5 % vseh bolnikov) in nosečnostna sladkorna bolezen (edina, ki po definiciji ni kronična).

 V Sloveniji imamo približno 100.000 ljudi s sladkorno boleznijo (diabetikov), torej jih ima 90.000 sladkorno bolezen tipa 2. To so osebe od srednjih let do visoke starosti, v povprečju približno 65-68 let; med njimi je več žensk. Bolezen je v vsem svetu še vedno v porastu, zlasti v deželah z rastočim standardom, nezdravo prehrano in manj gibanja, ob čemer narašča tudi telesna teža. V ZDA se pojavlja zlasti med mladino, ki se vse bolj posveča televiziji s kokakolo in krompirčkom v rokah. Tako se sladkorna bolezen tipa 2, značilna za odrasle, zdaj seli že v šolsko populacijo. Tudi pri nas se lahko zgodi kaj takega, če ne bomo pravočasno ukrepali.

Statistika
V Sloveniji: 100.000 obolelih
V ZDA : 17 milijonov
Primerjava: približno enako razmerje
Po napovedih bo vsak tretji Američan, ki se je rodil leta 2000, nekoč zbolel za to zahrbtno boleznijo. Leta 2025 naj bi v Indiji imeli 60 milijonov diabetikov!
Diabetes tip 2
Za ta tip sladkorne bolezni je v glavnem značilno, da je povzročimo sami. Glavni povzročitelj te bolezni je prehrana in pomanjkanje telesne aktivnosti.

  • redna uporaba industrijskih maščob (rafinirana olja, margarina) zviša možnost nastanka diabetesa za 40%
  • prekomerno uživanje omega-6 maščob (oreščki, žitarice, polnozrnat kruh, večina rastlinskega olja, jajca, perutnina, pecivo) v razmerju z omega-3 maščobami zviša faktor rizičnosti. Nasvet: ne uporabljajte rafiniranih rastlinski olj, uporabljajte olivno olje, hladno stisnjeno laneno olje in ribje olje!
  • Izogibajte se mleka in vseh mlečnih izdelkov (skuta, jogurt in sir so dovoljeni, predvsem sirotka)
  • Rafinirano zrnje in sladkor so v direktni povezavi s porastom dabetesa v svetu
  • Zdravo črevesje preprečuje nastanek diabetesa (nujno je redno čiščenje)
  • Nepravilno delovanje jeter ima močan vpliv na nastanek bolezni (nujno je redno čiščenje)

 Zdravljenje s strani uradne medicine je neuspešno!!!

In kaj lahko storijo diabetiki?

 Sladkorna bolezen se močno razlikuje od ostalih (rak, multipla skleroza…), saj napreduje po večih poteh, ki se medsebojno jačajo (eho-efekt). To je pomebno vedeti, saj se je moramo zaradi tega lotiti z večih plati.
  Da bi bolezen bolje razumeli, moramo najprej spoznati vlogo inzulina
Inzulin
  Kljub dolgim intervalom med hranjenjem z visoko glikemičnimi OH, je raven sladkorja v krvi približno enaka (70-110 mg). Telo zmore večja odstopanja od teh vrednosti učinkivito normalizirati. Ko pojemo obrok, bogat s sladkorjem, pričnejo beta celice v pankreasu (trebušna slinavka) izločati inzulin. Te celice so zelo občutljive na spremembe ravni sladkorja v telesu, zato se zelo hitro odzovejo na vsako spremembo. 
  Ko pojemo hrano bogato z glukozo ( visoka raven sladkorja – glikemičen indeks GI), skozi stene črevesja sladkor takoj preide v kri, torej se raven sladkorja v krvi znatno zviša, to sproži receptorje na celicah v pankreasu in te pričnejo izločati inzulin. Ta potuje po telesu do vsake celice, kar jim omogoči hitro spreminjanje sladkorja v energijo. Kadar je tega sladkorja preveč, inzulin ukaže telesu, da del tega odvečnega sladkorja shrani v jetrih, v obliki glycogena, del pa se shrani tudi v mišičnem tkivu. Ko se raven sladkorja v krvi zniža, se inzulin preneha izločati. Kadar pa nivo sladkorja preveč upade, pa pričnejo alfa celice v pankreasu izločati hormon glucagon, ki sproži rezervni sladkor (glycogen v jetrih), da preide v kri. Zelo pomeben faktor je stres oz stresni hormon -noradrenalin, saj ta otopi delotvornost inzulina. Kadar smo v stresni situaciji, je nivo sladkorja nenormalno visok.

Začetek: odpornost inzulina

 Na površju naših celic se nahaja receptor inzulina. Ti receptorji delujejo kot  kemijski >vratarji<, ki nadzorujejo prehod sladkorja v celico. Če se prehranjujemo s hrano z visokim GI, potem se lahko ti receptorji (vratarji) pokvarijo, zaradi prevelikega vpliva inzulina, lahko se tudi povsem zaprejo. Rezultat – celice mišic, maščobne in jetrne celice postanejo odporne na inzulin. Te celice potrebujejo vse več inzulina, da bi nanj reagirale, vsaj minimalno.  Odpornost na inzulin pri maščobnih celicah povzroči razpad shranjenih triglyceridov, kar ima za posledico dvig ravni prostih maščobnih kislin v krvi. V primeru inzulinske odpornosti pri mišičnih celicah preprečuje vnos sladkorja, kar povzdigne nivo sladkorja v krvi. Isto se zgodi tudi v primeru inzulinske odpornosti jetrnih celic.

Prvi korak: povečano izločanje inzulina

 Kot je že prej opisano, če celice postajajo vse bolj odporne na inzulin, se mora ta v vse večjih količinah izločati, da nevtralizira raven sladkorja v krvi. To pa povroči, da še več celic postane odprnih na inzulin. Spirala dogodkov se stopnjuje.
Ponavadi telo, kljub vsemu, zopet vzpostavi normalno raven sladkorja v krvi. Toda ti dogodki ne ostanejo brez posledic:

  • povzroči prekomeren stres beta celic. Prekomerna produkcija inzulina v daljšem časovnem periodu ni mogoča, saj se te celice slej ko prej utrudijo, >izgorijo<. Kadar se to zgodi, potem beta celice ne samo, da ne morejo izločati velike količine inzulina, ampak tega sploh niso več zmožne.
  • prekomerni inzulin ima še cel kup drugih posledic, ki bodo opisane v ‘tretjem koraku’

Drugi korak: sladkor povzroča hudo škodo

  Preveč sladkorja povzroči žejo, saj telo poskuša odvečni sladkor odstraniti. Povečano urineranje in dodatna obremenitev ledvic. Telo poskuša zaščititi organe pred sladkorjem, zato zooži majhne žilice – zmanjšana cirkulacija krvi. To ima za posledico bolezni ledvic, težave z nogami in vidom, težje celjene ran. Zviša se tudi nivo maščob v krvi, nastanejo žilne obloge. Sladkor tudi spremeni strukturo in funkcijo beljakovin (zato se rane težko zacelijo). Poleg naštetega, pa adrenalne žleze izločajo vse več adrenalina, kar požene maščobne kisline v kri in prepreči izločanje inzulina. Prizadeto je tudi periferno živčevje (v stopalih, rokah in nogah), simptomi vključujejo tudi bolečine in nepokretnost delov telesa.

Tretji korak: preveč inzulina

  Tudi preveč inzulina je smrtno nevarno. Je najpomembnejši hormon pri metabolizmu, kadar ga je konstantno preveč, nastopi cela vrsta težav:

  • bolezni srca
  • otrdelost arterij
  • poškodbe na stenah arterij (>ateroskleroza)
  • zvišan holesterol
  • povišani triglyceridi
  • zvišan krvni pritisk
  • pomanjkanje vitaminov in mineralov
  • bolezni ledvic
  • pomanjkljivo izgorevanje maščob
  • debelost

Četrti korak: destrukcija beta celic

 Ta je izredno poguben. Če imamo raven sladkorja v krvi, rahlo nad 100, le v času dveh ur, je odpoved beta celic že opazna. Če imamo raven preko 110, lahko beta celice izgubijo 40% svojih zmožnosti in to že v dveh letih. Če se stanje ne izboljša in se dogodki ponavljajo, potem lahko z gotovostjo računamo na to, da bodo beta celice slej ko prej popolnoma uničene.

Peti korak: propad telesa

 Na določeni točki tega procesa, ko telo izgubi kapaciteto tvorjenja inzulina in ko nastane odpornost tudi na inzulin, ki ga dobimo preko injekcij, se pokaže grozljiva slika sladkorne bolezni:

  • neuropatija
  • odpoved ledvic
  • bolezni srca
  • slepota
  • amputacija
  • dializa
  • smrt

Zaključek

 Kadar človek zazna prve simptome diabetesa, je v bistvu že prepozno. Četudi spremenimo način prehrane, se proces nadaljuje. Vzroki za to so podani na začetku sestavka.

Kaj potem sploh lahko naredimo?

Seveda situacija ni nujno nepopravljiva. Klasična medicina ima svoje načine, kako se spopasti s to boleznijo, vendar so njena orožja neučinkovita. Pa si jih oglejmo:

  • zdravila, ki preprečujejo OH z visokim GI prehod skozi črevo v telo in zvišajo občutljivost beta celic (produkcijo inzulina), s tem zmanjšajo potrebe po dodatnem vnosu inzulina.
    • Glavni problem teh zdravil (metformin) je, da imajo negativne stranske učinke: slabši apetit, slabost, bruhanje, krči, zaprtje, diareja…Nekateri pacienti tega preprosto ne morejo zdržati, zato večkrat tablet ne vzamejo.
    • Lactična acidosa je bolj redka, toda hudo nevarna. Posledica pojava laktične acidoze je nezmožnost celic, da dobijo dovolj kisika, kar jih uničuje. V krvi pa se prične tvoriti mlečna kislina. Največkrat se to zgodi tistim bolnikom z odpovedjo ledvic.
  • Zdravila, ki stimulirajo trebušno slinavko, da ta proizvede več inzulina (Glyburide)
    • Ta zdravila so tako učinkovita, da mora bolnik s seboj vedno nositi tablete glukoze, saj jim lahko sladkor v krvi tako upade, da brez njih padejo v diabetično komo. To se sicer dogaja bolj poredko, vendar ostajajo težave:
      • Tako močno zviša raven inzulina, da lahko nastopijo zgoraj opisane težave
      • Ta zdravila ne zmorejo popraviti beta celic, le pospešuje njihovo delovanje, kar na koncu rezultira z uničenjem teh celic
  • Inzulin v obliki tablet, ali injekcij, je v pomoč, ko so beta celice v pankreasu že popolnoma pregorele. Ko nastopi popolna odpornost vašega telesa na inzulin, je konec neizbežen.

Alternativa

 Zdaj že vemo, da je pri sladkorni bolezni potreben povsem drugačen pristop. Potrebno je delati skupaj s telesom, da mu povrnemo primarne funkcije, kajti to je edini možen način.  Predno pričnemo zdraviti bolezen, moramo nujno spremeniti način prehranjevanja:

    • Rastline, ki  preprečijo absorbcijo visoko glikemijske hrane : kaktus nopal, gymnema sylvestre
    • dodatki, ki  odpravijo odpornost na inzulin: konjac mannan (glucomannan), cinnulin PF (skoncentrirani cimet), chromium GTF (krom v organski obliki), omega -3 maščobe
    • dodatki, ki popravijo stanje beta celic v trebušni slinavki: gymnema sylvestre, alfa lipoična kislina ali R lipoična kislina
    • sredstva, ki znižajo raven sladkorja: fenugreek ekstrakt (grško seno), momordica charantia, carosolična kislina, murva, živeti brez stresa
    • sredstva, ki ščitijo organe in beljakovine pred škodljivimi učinki sladkorja: L-carnosine (močan antioksidant), DMAE, CoQ10, alfa lipoična kislina ali R lipoična kislina, benfotiame
    •  sredstva, ki ščitijo organe pred zvišanim inzulinom: čiščenje krvi, proteolitični encimi, omega-3 maščobne kisline
    • Opustiti je treba vso hrano, ki vsebuje sladkor oz. hrano z visokim GI

 Potrebno je istočasno delovati tako preventivno kot tudi kurativno. Ker diabetes ni samo enonivojna bolezen, moramo hkrati delovati na vseh področjih. Moramo je takoj zaustaviti, drugače se bo takoj nadaljevala.

 Dr. Rath – svetovno poznani kritik moderne medicine ima svoj pristop pri zdravljenju diabetesa.

Vir: Holist.eu

ŠČITNIČNE MOTNJE

8.11.2010

SIMPTOMI
Hipertiroidizem:

  • hujšanje kljub povečanemu apetitu;
  • pospešen srčni utrip, zvišan krvni tlak, živčnost in čezmerno znojenje;
  • pogostejše iztrebljanje, včasih driska;
  • mišična šibkost, tresenje rok;
  • pojav golše.

Hipotiroidizem:

  • brezvoljnost, upočasnjeni duševni procesi;
  • upočasnjen srčni utrip;
  • večja občutljivost za mraz;
  • mravljinčenje ali omrtvelost v rokah;
  • pojav golše.

Subakutni tiroiditis:

  • blage do hude bolečine v ščitnici;
  • ščitnica je na dotik občutljiva;
  • bolečine pri požiranju ali obračanju glave;
  • pojav teh simptomov kmalu po virusni okužbi, npr. gripi, mumpsu ali ošpicah.

POSVETUJTE SE Z ZDRAVNIKOM, ČE:

  • ste vročični, izredno nemirni ali vznemirjeni ter imate hiter srčni utrip; morda doživljate tirotoksično krizo, nenaden in nevaren zaplet hipertiroidizma
  • vas zelo zebe, ste zaspani in brezvoljni; lahko se pojavlja miksedemska koma, nenaden in nevaren zaplet hipotiroidizma. ki lahko privede do nezavesti in celo smrti.

Ščitnica s svojimi hormoni vpliva na skoraj vsa presnovna dogajanja v telesu. Ščitnične motnje segajo od majhnih, nenevarnih golš do smrtno nevarnega raka. Najpogostejše težave s ščitnico so motnje v nastajanju ščitničnih hormo­nov. Preveč teh nujno potrebnih snovi povzroča bolezensko stanje, imenovano hipertiroidizem, pomanjkanje pa hipotiroidizem.
Štiri obščitnične žleze, ki ležijo ob ščitnici, de­lujejo neodvisno od nje; njihova naloga je urav­navanje ravni kalcija v krvi, ki je potreben za rast in ohranjanje kosti in zob. Motnje v njihovem izločanju lahko povzročijo hiperparatiroidizem ali hipoparatiroidizem, ki neugodno vplivata na razvoj kosti. Čeprav so lahko posledice težav s ščitnico neprijetne, večina teh stanj ni nevarna, če so pravilno ugotovljena in zdravljena.

VZROKI

Vse vrste hipertiroidizma povzroča čezmerno nastajanje ščitničnih hormonov. Razvijejo se lah­ko na različne načine. Pri Basedovvovi bolezni povzroči čezmerno izločanje hormonov avtoimunska motnja. Včasih v ščitnici nastanejo vozliči, imenovani toksični adenomi, ki izločajo ščitnične hormone, spre­menijo njihovo normalno nastajanje in zmoti­jo telesno kemično ravnovesje; nekatere golše vsebujejo več takšnih vozličev. Pri subakutnem tiroiditisu vnetje ščitnice povzroči »puščanje« čezmerne količine hormonov iz žleze in privede do prehodnega hipertiroidizma. V sicer redkih primerih se lahko hipertiroidizem pojavi zaradi nepravilnega delovanja hipofize ali rakaste rašče v ščitnici.
Hipotiroidizem je ravno nasprotna motnja: pojavi se zaradi nezadostnega nastajanja ščitničnih hormonov. Ker je za pridobivanje energije v telesu potrebna določena količina ščitničnih hor­monov, njihov upad zmanjša pridobivanje ener­gije. Pogost vzrok hipotiroidizma je Hašimotov tiroiditis, avtoimunska bolezen, pri kateri bele krvne celice polagoma nadomeščajo ščitnično tkivo, ki ga potem napadejo imunske beljakovi­ne, protitelesa.
Hipotiroidizem se lahko pojavi tudi, če je bila ščitnica kirurško odstranjena ali kemično uniče­na v okviru zdravljenja hipertiroidizma. Če v telo dobivate preveč joda — npr. iz prikritih virov, kot so nekatera zdravila proti prehladu ali snovi, uporabljane pri določenih preiskavah — se lahko nevarnost hipotiroidizma poveča, zlasti če ste v preteklosti že imeli težave s ščitnico. Dolgotraj­no nezdravljen hipotiroidizem lahko povzroči miksedemsko komo, redko, vendar lahko usod­no stanje, ki nemudoma zahteva hormonske injekcije.
Hipotiroidizem je posebno nevaren za novo­rojenčke in dojenčke, ker lahko pomanjkanje ščitničnih hormonov v zgodnji starosti pripelje do kretinizma (duševne zaostalosti) in pritlikavo-sti (zavrte rasti). Pri nas novorojenčkom določijo raven ščitničnih hormonov v dneh po rojstvu; če teh hormonov primanjkuje, se zdravljenje začne takoj. Tudi pri dojenčkih je lahko hipotiroidizem, tako kot pri odraslih, posledica hipofizne motnje, okvarjene ščitnice ali popolne odsotnosti žleze. Hipotiroidni dojenček je nenavadno miren in tih, ima slab tek in čezmerno dolgo spi.
Čeprav je rak na ščitnici poleg raka na mater­nici najpogostejša maligna bolezen endokrinih organov, je vseeno redek. Bolniki imajo lahko več let enega ali več ščitničnih vozličkov, preden se izkaže, da so rakasti. Ljudje, ki so bili kdaj v življenju izpostavljeni obsevanju glave in vratu, npr. v okviru zdravljenja aken, so bolj nagnjeni k raku na ščitnici.

DIAGNOSTIČNI POSTOPKI

Zdravnik lahko ugotovi hipertiroidizem in hipo­tiroidizem z meritvijo ravni nekaterih hormonov v krvi. Ponavadi ugotavljajo raven tireoideo stimulirajočega hormona (TSH), ki ga izloča hipofi-za in spodbuja nastajanje hormonov v ščitnici; če je potrebno, izmerijo tudi raven samih ščitnič-nih hormonov.
Bolniki s hipotiroidizmom imajo v krvi veliko TSH, ker skuša telo spodbuditi nastajanje ščit-ničnih hormonov; pri hipertiroidizmu je ravno obratno: raven TSH je nizka, ščitničnih hormo­nov pa je veliko.
Za ugotovitev vzroka hipertiroidizma zdrav­niki pogosto uporabljajo preiskave z radioaktiv­nim jodom, s katerimi merijo količino joda, ki ga ščitnica absorbira v določenem obdobju. Jod je ključna sestavina ščitničnih hormonov, zato je količina, ki jo ščitnica absorbira, zanesljiv kaza­lec, koliko hormonov v njej nastaja. Za preiskavo mora preiskovanec zaužiti majhno količino ra­dioaktivnega joda v tekočini ali kapsuli. Po dolo­čenem času zdravnik namesti nad njegov vrat instrument, ki izmeri količino nakopičenega ra­dioaktivnega joda v žlezi.
Če izvid pokaže, da žleza kopiči preveč joda, lahko zdravnik nato opravi slikanje z radioaktiv­nim jodom. Pri tej preiskavi uporabi poseben film, ki prikaže natančen razpored radioaktivne­ga joda v ščitnici. Takšno slikanje npr. pokaže, ali se jod nabira v adenomih, kar govori, da so za čezmerno nastajanje hormonov krivi vozlički. Če slikanje razkrije enakomerno kopičenje po vsem tkivu, je v preobilno izločanje hormonov vplete­na celotna žleza.
Nekateri zdravniki menijo, da preiskave krvi niso dovolj občutljive, da bi odkrile blage obli­ke hipotiroidizma. Namesto tega priporočajo spremljanje bazalne telesne temperature (teles­ne temperature v mirovanju). Za natančno ugo­tavljanje bazalne temperature je treba natančno upoštevati naslednja navodila. Zvečer toplomer zbijte pod 35 °C in ga položite na mesto, kjer ga boste dosegli, ne da bi vstali. Naslednje jutro, še preden vstanete, 10 minut merite temperaturo pod pazduho; medtem bodite čim bolj pri miru. Vsaj tri dni si zapisujte tako izmerjeno tempera­turo. (Ženske morajo to narediti v prvih dveh tednih mesečnega ciklusa, ker se jim lahko ba­zalna temperatura v drugi polovici zviša.) Nor­malna bazalna telesna temperatura je med 36,3 in 36,6 “C. Če je vaša bazalna temperatura ve­dno nizka, imate morda blag hipotiroidizem.
Če imate enega ali več adenomov, bo zdrav­nik vodil skrbno evidenco o tem, kdaj so se prvič pojavili in kako se razvijajo, ker vsi adenomi ne izločajo preveč ščitničnih hormonov. Pravzaprav večina teh vozličkov ni zločesta, zlasti če ostaja­jo dolgo časa nespremenjene velikosti. (Rakasto tkivo v nasprotju s tem opazno raste.) Vozlički, ki se pojavijo nenadoma, so praviloma s tekočino napolnjene ciste in so pogosto benigni. Če pre­iskave krvi pokažejo, da vozlički izločajo preveč ščitničnih hormonov, in imate še druge simpto­me, bo zdravnik začel z zdravljenjem hiperti­roidizma.
Če imate v ščitnici vozliček, vsekakor potre­bujete redne preglede; tudi če nimate težav, se vam lahko čez čas pojavi hipertiroidizem. Če preiskave krvi razkrivajo zvišano raven hormo­nov, bo zdravnik svetoval dodatne teste, vključ­no s preiskavami ter slikanjem z radioaktivnim jodom, ki bo pokazalo, ali so vozlički »vroči« ali »hladni«. Vroči so tisti, ki aktivno kopičijo jod; ti so le redko rakasti. V hladnih pa je koncentracija joda majhna; takšna najdba nakazuje možnost maligne rašče in zahteva dodatne preiskave.
Eno vrsto raka na ščitnici je mogoče ugotoviti s preprosto krvno preiskavo, pri kateri izmerijo raven hormona, vpletenega v nastajanje kostnega tkiva. Večinoma pa je treba za potrditev diagno­ze raka opraviti biopsijo: odvzem celic iz sumljive spremembe s tanko iglo in njihov mikroskopski pregled, da bi ugotovili, ali je tkivo maligno.



ZDRAVLJENJE


Za ščitnične motnje zaradi čezmernega ali po­manjkljivega nastajanja ščitničnih hormonov po­nujata različne načine za vzpostavitev pravilnega ravnotežja tako konvencionalna kot alternativna medicina. Konvencionalno zdravljenje se opira predvsem na zdravila in operacijo. Alternativni načini skušajo olajšati nekatere težave, poveza­ne z boleznimi ščitnice, ali izboljšati delovanje žleze z najrazličnejšimi pristopi, ki segajo od pre-hranskih dodatkov in zelišč do sprememb v nači­nu življenja in posebnih vaj. Toda pri vsaki težavi s ščitnico bi morali najprej opraviti pregled pri zdravniku; večina teh bolezni zahteva obravna­vo, ki presega okvire domačega zdravljenja.


KONVENCIONALNA MEDICINA


Za zdravljenje hipertiroidizma je treba zavreti nastajanje ščitničnih hormonov, pri hipotiroidi­zmu pa je treba manjkajoče hormone nadome­ščati. Konvencionalna medicina ponuja izredno učinkovite načine za zmanjševanje ali odpravlja­nje nastajanja hormonov oz. za njihovo nado­meščanje. Zdravnik bo glede na vašo bolezen, starost, splošno zdravstveno stanje in bolezni v preteklosti odločil, katero zdravljenje je za vas najboljše.
Izločanje ščitničnih hormonov je mogoče za­vreti ali povsem preprečiti z zdravljenjem z ra­dioaktivnim jodom, tirostatičnimi zdravili ali ope­racijo. Če se zdravnik odloči, da je najprimernej­še radioaktivno zdravljenje, boste dobili tableto ali raztopino radioaktivnega joda v odmerku, ki bo poškodoval celice v ščitnici in omejil ali uničil njihovo zmožnost za izločanje hormonov. Vča­sih je za obnovitev normalnega izločanja hormo­nov potrebno več kot eno zdravljenje in pri mnogih bolnikih se kot posledica razvije hipoti-roidizem.
Če začnete jemati tirostatična zdravila, npr. propiltiouracil ali metimazol, ki se običajno upo­rabljajo v tabletah, bi morali simptomi hipertiro-idizma začeti izginjati po šestih do osmih tednih; to je čas, ko se zaloga hormonov porabi, zdra­vila pa začnejo ovirati njihovo nastajanje v ščitni­ci. Zdravila boste morali jemati še približno eno leto. Po tem času boste potrebovali redne zdrav­niške preglede, ki naj ugotovijo, da se bolezen ni vrnila.
Za zdravljenje hipertiroidizma, ki ga povzro­čajo toksični adenomi, bolnikom do 45. leta po­gosto svetujejo operacijo, ker so ti vozliči zelo pogosto odporni za radioaktivni jod. Ko je tkivo kirurško odstranjeno, se raven hormonov pravi­loma normalizira v nekaj tednih.
Čeprav lahko subakutni tiroiditis povzroči prehoden hipertiroidizem, ta bolezen ponavadi ne zahteva posebnega zdravljenja, bolečine za­radi vnetja ščitnice pa je običajno mogoče olaj­šati   s paracetamolom  ali  acetilsalicilno kislino.
Če zdravila brez recepta ne pomagajo, lahko zdravnik za krajši čas predpiše prednizon ali de-ksametazon. Ker lahko oba pripomoreta k na­stanku želodčne razjede in izgubljanju kostnine, vprašajte zdravnika, ali bi morali hkrati jemati dodatke kalcija.
Hipotiroidizem zahteva vse življenje trajajo­če nadomestno zdravljenje s ščitničnimi hormo­ni. Ko se nastajanje hormonov v žlezi zmanjša, ga ni mogoče povečati niti z operacijo niti z zdravili. Zdravniki raje kot hormonske pripravke iz živalskih izvlečkov predpišejo sintetične oblike ščitničnih hormonov, npr. levotiroksin. Stranski učinki so redki, vendar nekateri bolniki med je­manjem teh zdravil občutijo živčnost ali bole­čine v prsih; ponavadi prilagoditev odmerka od­pravi neprijetne učinke. Če pa hkrati jemljete triciklične antidepresive, antikoagulante ali di-gitalis ali imate sladkorno bolezen, se morate na vsak način pogovoriti z zdravnikom o možnih medsebojnih delovanjih in drugih zapletih.
Raka na ščitnici ponavadi zdravijo s kirurško odstranitvijo bodisi rakastega tkiva bodisi celot­ne ščitnice; ta poseg imenujemo tiroidektomija. Če se je rak razširil iz ščitnice, med operacijo odstranijo tudi vse drugo prizadeto tkivo, npr. bezgavke na vratu.


ALTERNATIVNI NAČINI


Čeprav alternativni načini, ki so na voljo za teža­ve s ščitnico, ne bodo povsem zavrli ali nadome­stili ščitničnih hormonov, jih pogosto uporabljajo za okrepitev same žleze ali za olajšanje nekate­rih neprijetnih simptomov.


KITAJSKA ZELIŠČA
Simptome hipertiroidizma lahko pomaga olaj­šati več zeliščnih mešanic: kombinacija sušenega uralskega sladkega korena (Glycyrhiza uralensis), kombinacija kitajske prerasti (Bupleurum chi-nense) in zmajeve kosti ali kombinacija kitajske prerasti in potonike. Posvetujte se z zdravilcem glede navodil in zdravila.


ZELIŠČA
Za olajšanje simptomov hipertiroidizma poskusite s 4 deli regija (Lycopus sppJ, 2 deloma deljenolistne srčnice (Leonurus cardiaca), 2 deloma čeladnice (Scutellaria sppJ in 1 delom gloga (Crataegus sppJ v tinkturi trikrat na dan.
Proti težavam z nespečnostjo zaradi hipertiroidizma zmešajte enaka dela baldrijana (Valerianaana officinalis) in pasijonke (Passiflora incarnata) v tinkturi in jemljite pol ure pred spanjem.
Za hipotiroidizem lahko pripravite čaj iz mehurjaste haluge (Fucus vesiculosus) za izboljšanje delovanja ščitnice. Trikrat na dan prelijte 2 čajni žlički mehurjaste haluge s skodelico vrele vode in pustite stati 10 minut, preden popijete. Mehurjasto halugo je mogoče jemati tudi v kapsu­lah trikrat na dan.


NAČIN ŽIVLJENJA
Aerobna vadba od 15 do 20 minut na dan je izvrstna za ohranjanje dobrega delovanja ščitnice.
Redna telesna dejavnost je posebno pomembna, če ste hipotiroidni. (Preden začnete s telovadnim programom, se posvetujte z zdravnikom.)


PREHRANA
Pri hipotiroidizmu se izogibajte zelju, breskvam, švedski repi, soji, špinači, arašidom in redkvam, ker lahko ovirajo nastajanje ščitničnih hormonov.
Dodatki vitamina C, vitamina E, riboflavina (vitamina B2), cinka, niacina (vitamina B3), piridoksina (vitamina B6) in tirozina lahko spodbudijo delovanje ščitnice.
Če pa imate hipertiroidizem, lahko ravnokar našteta živila pomagajo zavreti nastajanje ščitničnih hormonov.


JOGA
Mnogim ljudem lahko pomaga položaj sveče (vsaj enkrat na dan za 20 minut) izboljšati celotno delovanje ščitnice. Ležite na hrbet in dvignite noge tako, da bodo boki dvignjeni s tal. Medtem ko boke podpirate z rokami, iztegnite noge navpično.
Zdrsnite z rokami po trupu proti ramenom; palca naj bosta na sprednji strani telesa, ostali prsti na zadnji. Poskrbite, da bodo telesno težo nosila ramena, ne glava in vrat.

Neprimerna, odsvetovana hrana za krvno skupino A – deluje kot strup

22.06.2010

angleški kolački
banana
čaj črni, brezkofeinski
čaj koruzna svila
čaj navadna mačja meta
čaj rabarbara
čaj rdeča detelja
čaj rumena kislica
čičerika
dinja – medene, kantalupe
fižol lima (mesečnjak)
fižol nizki
fižol rdeči
fižol stročji
gazirane brezalkoholne pijače
granola žitarice za zajtrk
hobotnica
integralni pšenični kruh
kaviar
ketchup
kis – balzamični, zeliščni, iz belega in rdečega vina, destiliran bel, jabolčni
kokos
kolački iz pšeničnih otrobov
krompir – rdeč, bel
krompir sladki – topinambur
kruh iz pšenice durum
lignji
majoneza
mandarina
mango
maslo
meso bivol
meso divjačina
meso fazan
meso gos
meso govedina
meso jagnjetina
meso jerebica
meso jetra – telečja, kokošja, svinjska
meso ledvičke
meso ovčetina, kozje
meso prepelica
meso priželjc
meso raca
meso slanina
meso srčevina
meso svinjina
meso šunka
meso teletina
meso zajec
mineralna voda
mleko (še posebej mastno)
moka – navadna, s primesjo pecilnega praška
moka familia
moka farina
moka iz integralne pšenice
moka iz pšeničnega zdroba
moka špinačna
morski rakci
olive – črne, grške, španske
olje bombaževo
olje kikirikijevo
olje koruzno
olje sezamovo
olje žafranovo
oreški brazilski
oreški indijski
papaja
paprike (rdeče, zelene, rumene, kajenska)
paradižnik
pistacije
pivo
pomaranča
poper – beli in črni, poprova zrna
pšenični kosmiči
pšenični namaz
pšenični otrobi
rabarbara
rak sladkovodni
rakovica
riba barakuda
riba jastog
riba jegulja
riba losos prekajeni
riba morski list
riba morski zmaj
riba morsko uho
riba oslič
riba plava
riba vahnja
ribe sardela
sir brie
sir camembert
sir cheddar
sir edamec
sir ementaler
sir gavda
sir gruvere
sir jarlsburg
sir mehki
sir munster
sir parmezan
sir plavi
sir provolone
skuta
sladki rženi kruh
sladoled
slaniki sladkovodni, sveži, vloženi
sok papaje
sok paradižnikov
sok pomarančni
sorbet
školjke dagnje
školjke ostrige
školjke pokrovače
školjke razne
trpotec (vrsta banane)
večzrnati kruh
vložena hrana
worchestrska omaka
zelje – kitajsko, rdeče, belo
žabji krak
želatina – navadna
žgane pijače

Vir: Peter J. D’Adamo – 4 načini prehrane za 4 krvne skupine

Zelo koristna hrana za krvno skupino A – deluje kot zdravilo

20.06.2010

ajda
amarant
ananas
arašidi
artičoka (okrogla, jeruzalemska, švicarska)
bučna semena
čaj alfalfa
čaj aloa
čaj baldrijan
čaj božja rutica
čaj ginseng
čaj glog
čaj ingver
čaj kamilica
čaj mleč
čaj rudbekija
čaj šipek
čaj zel Sv. Janeza
čaj zeleni
česen
češnje
endivija
fige – suhe, sveže
fižol – črni, črnooki, adzuki, lisasti
grenivke
hren
ingver
ječmenov slad
kalčki alfalfa
kava – brezkofeinska, navadna
kikirikijevo maslo
koleraba
kruh iz kaljene pšenice
kruh iz sojine moke
leča – rjava, zelena, rdeča
limone
marelice
melasa-sladkorni sirup (kot začimba)
miso
moka ajdova
moka ovsena
moka riževa
moka ržena
ohrovt
ohrovt collard
olje laneno
olje olivno
pastinak
pecivo riževo
pesni listi
peteršilj
polži
por
postrv
regrat
repa
riba krap
riba losos
riba morska postrv
riba morski volk
riba polenovka
riba sardina
riba skuša
slive suhe, sveže – zelene, vijoličaste, rdeče
soja rdeča
sojin sir
sojina omaka
sojino mleko
sok ananasov
sok iz črnih češenj
sok iz grenivk
sok iz zelene
sok korenčkov
sok marelični
sok slivov
solata escarole, zelena
špinača
tamari
tempeh (izdelek iz soje)
tofu
vino rdeče
voda z limoninim sokom (zjutraj)
žganci 

Vir: Peter J. D’Adamo – 4 načini prehrane za 4 krvne skupine

Skelenje zob

7.10.2009

ScreenCap-0359

Veliko vegetarijancev, veganov in presnojedcev ima težave z zobmi. natančneje s skelenjem ob stiku dlesni in zoba.

To je bil tudi moj (občasno hud) problem. Na mestu, kjer dlesen pokrije zob, se je dlesen umikala in ob ščetkanju se je redno pojavljala prebadajoča bolečina. Poskušal sem z raznimi super-duper zobnimi kremami, vendar se ni prav nič spremenilo. Ko sem ščetkal zobe po čisto vsakem obroku (do 6 x / dan) je bilo čisto malo bolje. Potem pa sem si rekel, da je pa mogoče le res, da za vsako bolezen raste rožca in se spravil raziskovat.
Prebrskal sem nekaj knjig, si izpisal vsa zelišča pri katerih se je omenjalo blagodejno delovanje v ustni votilini in začel od začetka preizkušati.
Imel sem neverjetno srečo, da sem že pri drugem poskusu odkril rešitev za mojo težavo.
Zjutraj in zvečer sem si skuhal ŽAJBLJEV čaj in izpiral usta z njim. Že po nekaj dneh je bilo bolje, po dveh tednih čisto v redu. Odkar sem končal kuro je mogoče mesec dni in še vedno je v redu.Takšna je moja izkušnja – upam da bo še komu pomagalo.

Kuhanje žajbljevega čaja:
– zavreš 3 dcl vode
– streseš gor čajno žličko žajblja
– počakaš 5 minut
– precediš in ohladiš
– piješ po požirkih, ki jih prežvrkljaš po ustih preden pogoltneš

Obstaja pa še enostavnejši in predvsem bolj presnojedski način. Nekaj svežih ali posušenih lističev žajblja daš v usta, namočiš s slino in žvečiš.

Hrana in duhovnost

7.09.2009


Pretekli vikend sem preživel na nekem seminarju o načrtovanju sistemov, ki služijo človeku, t.j. načrtovanju permakulturnih sistemov. Sam imam namen tak podporni sistem uporabiti predvsem v kmetijstvu, ki je tudi izvorno področje permakulture. Sliši se precej oddaljeno in kunštno, v resnici pa gre za povratek nazaj k zdravi kmečki pameti, ki ji dodamo precej vedenja o rastlinah, habitatih in dodamo še precej izkušenj in trikov, ki so jih permakulturniki nabrali spotoma, ko so se ukvarjali s kmetijstvom.

V tem razmišljanju pa bi se osredotočil na nekaj drugega – če bom še kaj pisal o permakulturi bo to verjetno na mojem kmetijskem blogu, ki je zaenkrat še ves prazen… trenutno veliko delamo in ni časa za pisanje.
To nekaj drugega pa je primerjava tega dogodka z drugimi sorodnimi izobraževalnimi, zelo podobnimi dogodki, ki sem jih obiskoval pretekla leta.
Vsako leto greva z ženo na zakonske duhovne vaje, ki jih pripravlja gibanje Najina pot. Zadnjih nekaj let sem bil nekajkrat tudi na osebnih duhovnih vajah v tišini. In zelo zanimiva je primerjava po dveh dimenzijah: duhovni in telesni.

Permakulturna delavnica preteklega vikenda je bila s telesnega vidika (tu mislim predvsem gibanje in prehrano) odlična. Imeli smo kuharja, ki je izvrstno in zdravo kuhal. Jedli smo vegetarijansko hrano, vendar ne kakršnokoli. Juhe npr. so bile sestavljene iz mnogovrstne ekološke divje hrane, ki raste na posestvu, kjer smo bili. Hrana sicer ni bila presna, kar bi meni še bolj odgovarjalo, toda tega ne moreš pričakovati na takem dogodku. Tako sem malo izbiral in njihovo hrano dopolnjeval s hruškami, slivami, oreški in grozdjem. Kruh npr. je bil prvovrstno presenečenje. Popolnoma tašen, kot ga sami doma pečemo zase. Povsem polnovreden kruh čokoladno rjave barve (ki ni pobarvan) in precej manj rahel kot tisti iz trgovine. Zmleto žito, ki ga celega spečemo. Jaz tega sicer nisem jedel, ker mi par hrušk ali sliv veliko bolj odgovarja. Vendar pa smo se že kar navadili, da občasna prehrana izven doma pomeni komplikacijo najmanj pri kruhu za vse nas ne le zame, ki sem večinoma presnojedec. Tukaj ni bilo tako. Počutje za mizo je bilo kot doma.
Tudi gibanja je bilo na tej delavnici sorazmerno dovolj. Za telesni vidik je bilo torej zelo dobro poskrbljeno.

Pa duhovna dimenzija?
Očitno je, da je ozadje slovenskega permakulturnega gibanja nekakšna astralna, ezoterična duhovnost energij. Mogoče samo zato, ker se pri nas s permakulturo ukvarjajo ljudje, ki jim je New Age blizu. Mogoče je permakultura izvorno duhovno indiferentna – se ne naslanja na to ali drugo duhovno ozadje, kar bi bilo po mojem mnenju zelo pravilno. Premalo poznam dogajanje v permakulturnem gibanju drugod po svetu, da bi lahko sodil na splošno. Vem npr. da Permaculture Magazine, ki izhaja v Veliki Britaniji prinaša samo članke o permakulturi in zraven ne meša drugih področij, kot npr. duhovnost ali prehrana. V njem dobiš članke o vegetarjanstvu kot tudi tiste o gojenju živali na kmetiji (ki se jih v končni fazi poje). Več pa ne poznam.
Vsaj na tem seminarju pa bi človek z nezadostno širino zelo hitro povezal New Age, pa tudi vegetarijanstvo s permakulturo.
Sam zajemam iz izjemno bogatega katoliškega duhovnega bazena. Jaz tam dobim zase neprimerno več, kot lahko ponudi astralna duhovnost, ki se začne in konča pri meni, ki v središče postavlja majhen, nestalen, zmotljiv JAZ. Zato mi je bil ta vikend nekoliko duhovno podhranjen.

Na drugi strani pa so omenjene katoliške duhovne vaje, kjer sem v preteklih letih dobil ne samo zdrav odnos do transcendentnega, do velikega, stalnega in vednodobrega Boga, ki je oseba in neka meglica, energija. Dobil sem tudi na kupe dobrih napotkov na osebnostnem, medosebnem, psihološkem, zakonskem… področju. Vsako leto znova, ko grem ali gremo na duhovne vaje, ugotovimo da so nepogrešljive. Bolj potrebne kot dopust. Vendar pa se z vsakih duhovnih vaj željno in hrepeneče vračamo v domačo kuhinjo, ki je neprimerno bolj zdrava in v končni fazi boljša za jedca, kot samostanska kuhinja, ki smo je deležni na duhovnih vajah. Tam (očitno prez pomislekov) še vedno ponujajo margarino, dokaj mastne in slane juhe, umetne sokove za pijačo (ponavadi močno sladkane domače ali pa najcenejše iz Mercatorja), belo bel kruh, ki ga moraš pojesti pol štruce, da želodec zasluti, da je mogoče nekaj dobil in podobno hrano. Tovrstno hrano je zelo veliko ljudi, ki jim je kar mar do lastnega zdravja na dolgi rok, že zdavnaj izločilo in nadomestilo boljšimi alternativami. Toda v samostanih živi tudi tradicija… ki včasih ni dobra. Poleg tega ponavadi na duhovnih vajah manjka časa za zadostno telesno dejavnost. Na nekaterih je to pomanjkanje bolj, na drugih manj resno.

Permakultulturna delavnica ima zame torej velik prehransko-gibalni plus in duhovni minus. Duhovne vaje imajo velik duhovni plus in prehransko-gibalni minus.

Z ženo sva razmišljala, da bi bilo treba oboje združiti, vendar sva se hitro domislila težave, ki bi nastala. Če bi združili plusa obeh izobraževalnih dogodkov, bi zelo zožili krog ljudi, ki bi jih tak dogodek pritegnil. Zato je verjetno prava pot, da se vsak dogodek osredotoči na področje, ki je osnovni namen tega dogodka, glede ostalih domenzij po podpira in omogoča čimvečjo raznolikost.
Tako meni osebno zelo ustreza, če lahko na duhovnih vajah sam poskrbim za svojo prehrano in če bi na permakulturni delavnici obravnavamo samo permakulturo brez primesi, ki niso nujne.

Avena Sativa – navadni oves

30.12.2008

Avena.sativa.ja

Oves je prišel v Evropo iz Male Azije. Vemo, da so ga gojili že v bakreni dobi, saj so arheologi v ostankih koliščarskih naselbin poleg pšenice in rži našli tudi oves. Plinij v svojih spisih poroča o navadah Germanov, češ da gojijo oves, ki jim je kot kašnata jed glavna prehrana. V srednjeveški medicini so ga uporabljali za obloge pri čirih in tvorih ter kot dieto pri prebavnih težavah. Sveta Hildegarda je priporočala kopeli iz ovsene slame pri protinu in ohromitvah. Poudarila je, da »oves človeku razbistri duh in razum«. Danes oves ni le dietetični prehrambni izdelek in živalska hrana, zaradi svojega pomirjujočega učinka dobiva vedno večji pomen tudi v zdravilstvu.

Sestavine in učinkovine:
Plodovi in listi kulturnih vrst ovsa vsebujejo steroidne saponine (avenakozid A in B). V koreninah sta močno antibiotično in antimikotično delujoča triterpenska saponina avena-cin A in B. Iz semenske lupine so izolirali glikozide vanilina in indolni alkaloid gramin. Plodovi vsebujejo 50-60% škroba, 14-15% beljakovin, proste aminokisline, veliko vitaminov (predvsem različne B-vitamine pa tudi vitamin K), veliko mineralnih snovi, med njimi tudi bor in jod. Zelišče vsebuje velike količine kremenčeve kisline.

Učinkovanje in uporaba:
Triterpenski saponini ovsa zavirajo rast skoraj vseh vrst bakterij in glivic. Izvlečki iz zelenega cvetočega zelišča delujejo pomirjujoče, zato jih uporabljamo kot čaj ali tinkturo pri živčni izčrpanosti in pri nespečnosti. Verjetno tako deluje alkaloid gramin skupaj z drugimi sestavinami. V Srednji Evropi so vedno bolj priljubljeni pripravki iz zelenega ovsa; bolniki poročajo o dobrih učinkih tudi pri slabem srcu in krvnem obtoku, pri kožnih težavah in spolnih motnjah. Izvleček iz sveže rastline pomaga tudi pri odvajanju od kajenja in celo pri odvajanju od opija ter morfija. Verjetno je tudi pri takšni uporabi gramin kot derivat triptofana pomembna učinkovina. Zaradi velike količine esencialnih aminokislin in mineralnih snovi so ovseni kosmiči eden najboljših dietetičnih prehrambenih izdelkov.

Pripravki:
Čaj:
Dve do tri čajne žlice suhega zelišča pripravimo kot poparek in pustimo, da stoji 15 minut. Pijemo po dve do tri skodelice čaja na dan. Tak čaj uporabljamo tudi za umivanje kožnih ekcemov in kožnih obolenj, ki jih povzročajo glivice.
Tinktura:
20 g svežega zelišča prelijemo s 100 ml 70 odstotnega etanola. Pustimo stati dva tedna, pri tem tekočino večkrat dobro pretresemo. Jemljemo trikrat na dan po 10 kapljic, pri nespečnosti tudi dvojno količino pred spanjem.
Kopeli:
500 g zrezane ovsene slame ali posušenega zelenega zelišča prelijemo z dvema litroma vrele vode in pustimo stati 20-30 minut, nato pa dodamo tekočino kadni kopeli. Uporabljamo jo za pospeševanje kožne presnove in prekrvitve pri revmi, nevralgijah, kroničnih ekcemih in pri slabi prekrvitvi udov. Sedežne kopeli pomagajo pri ženskih trebušnih težavah, pri črevesnih kolikah in boleznih mehurja.

Nezaželeni učinki:
Pri prevelikih količinah tinkture ali drugih pripravkov lahko pride do glavobola.

Vir: dr.Katarina Galle – Toplak: Zdravilne rastline na Slovenskem, str.62