ŠČITNIČNE MOTNJE


SIMPTOMI
Hipertiroidizem:

  • hujšanje kljub povečanemu apetitu;
  • pospešen srčni utrip, zvišan krvni tlak, živčnost in čezmerno znojenje;
  • pogostejše iztrebljanje, včasih driska;
  • mišična šibkost, tresenje rok;
  • pojav golše.

Hipotiroidizem:

  • brezvoljnost, upočasnjeni duševni procesi;
  • upočasnjen srčni utrip;
  • večja občutljivost za mraz;
  • mravljinčenje ali omrtvelost v rokah;
  • pojav golše.

Subakutni tiroiditis:

  • blage do hude bolečine v ščitnici;
  • ščitnica je na dotik občutljiva;
  • bolečine pri požiranju ali obračanju glave;
  • pojav teh simptomov kmalu po virusni okužbi, npr. gripi, mumpsu ali ošpicah.

POSVETUJTE SE Z ZDRAVNIKOM, ČE:

  • ste vročični, izredno nemirni ali vznemirjeni ter imate hiter srčni utrip; morda doživljate tirotoksično krizo, nenaden in nevaren zaplet hipertiroidizma
  • vas zelo zebe, ste zaspani in brezvoljni; lahko se pojavlja miksedemska koma, nenaden in nevaren zaplet hipotiroidizma. ki lahko privede do nezavesti in celo smrti.

Ščitnica s svojimi hormoni vpliva na skoraj vsa presnovna dogajanja v telesu. Ščitnične motnje segajo od majhnih, nenevarnih golš do smrtno nevarnega raka. Najpogostejše težave s ščitnico so motnje v nastajanju ščitničnih hormo­nov. Preveč teh nujno potrebnih snovi povzroča bolezensko stanje, imenovano hipertiroidizem, pomanjkanje pa hipotiroidizem.
Štiri obščitnične žleze, ki ležijo ob ščitnici, de­lujejo neodvisno od nje; njihova naloga je urav­navanje ravni kalcija v krvi, ki je potreben za rast in ohranjanje kosti in zob. Motnje v njihovem izločanju lahko povzročijo hiperparatiroidizem ali hipoparatiroidizem, ki neugodno vplivata na razvoj kosti. Čeprav so lahko posledice težav s ščitnico neprijetne, večina teh stanj ni nevarna, če so pravilno ugotovljena in zdravljena.

VZROKI

Vse vrste hipertiroidizma povzroča čezmerno nastajanje ščitničnih hormonov. Razvijejo se lah­ko na različne načine. Pri Basedovvovi bolezni povzroči čezmerno izločanje hormonov avtoimunska motnja. Včasih v ščitnici nastanejo vozliči, imenovani toksični adenomi, ki izločajo ščitnične hormone, spre­menijo njihovo normalno nastajanje in zmoti­jo telesno kemično ravnovesje; nekatere golše vsebujejo več takšnih vozličev. Pri subakutnem tiroiditisu vnetje ščitnice povzroči »puščanje« čezmerne količine hormonov iz žleze in privede do prehodnega hipertiroidizma. V sicer redkih primerih se lahko hipertiroidizem pojavi zaradi nepravilnega delovanja hipofize ali rakaste rašče v ščitnici.
Hipotiroidizem je ravno nasprotna motnja: pojavi se zaradi nezadostnega nastajanja ščitničnih hormonov. Ker je za pridobivanje energije v telesu potrebna določena količina ščitničnih hor­monov, njihov upad zmanjša pridobivanje ener­gije. Pogost vzrok hipotiroidizma je Hašimotov tiroiditis, avtoimunska bolezen, pri kateri bele krvne celice polagoma nadomeščajo ščitnično tkivo, ki ga potem napadejo imunske beljakovi­ne, protitelesa.
Hipotiroidizem se lahko pojavi tudi, če je bila ščitnica kirurško odstranjena ali kemično uniče­na v okviru zdravljenja hipertiroidizma. Če v telo dobivate preveč joda — npr. iz prikritih virov, kot so nekatera zdravila proti prehladu ali snovi, uporabljane pri določenih preiskavah — se lahko nevarnost hipotiroidizma poveča, zlasti če ste v preteklosti že imeli težave s ščitnico. Dolgotraj­no nezdravljen hipotiroidizem lahko povzroči miksedemsko komo, redko, vendar lahko usod­no stanje, ki nemudoma zahteva hormonske injekcije.
Hipotiroidizem je posebno nevaren za novo­rojenčke in dojenčke, ker lahko pomanjkanje ščitničnih hormonov v zgodnji starosti pripelje do kretinizma (duševne zaostalosti) in pritlikavo-sti (zavrte rasti). Pri nas novorojenčkom določijo raven ščitničnih hormonov v dneh po rojstvu; če teh hormonov primanjkuje, se zdravljenje začne takoj. Tudi pri dojenčkih je lahko hipotiroidizem, tako kot pri odraslih, posledica hipofizne motnje, okvarjene ščitnice ali popolne odsotnosti žleze. Hipotiroidni dojenček je nenavadno miren in tih, ima slab tek in čezmerno dolgo spi.
Čeprav je rak na ščitnici poleg raka na mater­nici najpogostejša maligna bolezen endokrinih organov, je vseeno redek. Bolniki imajo lahko več let enega ali več ščitničnih vozličkov, preden se izkaže, da so rakasti. Ljudje, ki so bili kdaj v življenju izpostavljeni obsevanju glave in vratu, npr. v okviru zdravljenja aken, so bolj nagnjeni k raku na ščitnici.

DIAGNOSTIČNI POSTOPKI

Zdravnik lahko ugotovi hipertiroidizem in hipo­tiroidizem z meritvijo ravni nekaterih hormonov v krvi. Ponavadi ugotavljajo raven tireoideo stimulirajočega hormona (TSH), ki ga izloča hipofi-za in spodbuja nastajanje hormonov v ščitnici; če je potrebno, izmerijo tudi raven samih ščitnič-nih hormonov.
Bolniki s hipotiroidizmom imajo v krvi veliko TSH, ker skuša telo spodbuditi nastajanje ščit-ničnih hormonov; pri hipertiroidizmu je ravno obratno: raven TSH je nizka, ščitničnih hormo­nov pa je veliko.
Za ugotovitev vzroka hipertiroidizma zdrav­niki pogosto uporabljajo preiskave z radioaktiv­nim jodom, s katerimi merijo količino joda, ki ga ščitnica absorbira v določenem obdobju. Jod je ključna sestavina ščitničnih hormonov, zato je količina, ki jo ščitnica absorbira, zanesljiv kaza­lec, koliko hormonov v njej nastaja. Za preiskavo mora preiskovanec zaužiti majhno količino ra­dioaktivnega joda v tekočini ali kapsuli. Po dolo­čenem času zdravnik namesti nad njegov vrat instrument, ki izmeri količino nakopičenega ra­dioaktivnega joda v žlezi.
Če izvid pokaže, da žleza kopiči preveč joda, lahko zdravnik nato opravi slikanje z radioaktiv­nim jodom. Pri tej preiskavi uporabi poseben film, ki prikaže natančen razpored radioaktivne­ga joda v ščitnici. Takšno slikanje npr. pokaže, ali se jod nabira v adenomih, kar govori, da so za čezmerno nastajanje hormonov krivi vozlički. Če slikanje razkrije enakomerno kopičenje po vsem tkivu, je v preobilno izločanje hormonov vplete­na celotna žleza.
Nekateri zdravniki menijo, da preiskave krvi niso dovolj občutljive, da bi odkrile blage obli­ke hipotiroidizma. Namesto tega priporočajo spremljanje bazalne telesne temperature (teles­ne temperature v mirovanju). Za natančno ugo­tavljanje bazalne temperature je treba natančno upoštevati naslednja navodila. Zvečer toplomer zbijte pod 35 °C in ga položite na mesto, kjer ga boste dosegli, ne da bi vstali. Naslednje jutro, še preden vstanete, 10 minut merite temperaturo pod pazduho; medtem bodite čim bolj pri miru. Vsaj tri dni si zapisujte tako izmerjeno tempera­turo. (Ženske morajo to narediti v prvih dveh tednih mesečnega ciklusa, ker se jim lahko ba­zalna temperatura v drugi polovici zviša.) Nor­malna bazalna telesna temperatura je med 36,3 in 36,6 “C. Če je vaša bazalna temperatura ve­dno nizka, imate morda blag hipotiroidizem.
Če imate enega ali več adenomov, bo zdrav­nik vodil skrbno evidenco o tem, kdaj so se prvič pojavili in kako se razvijajo, ker vsi adenomi ne izločajo preveč ščitničnih hormonov. Pravzaprav večina teh vozličkov ni zločesta, zlasti če ostaja­jo dolgo časa nespremenjene velikosti. (Rakasto tkivo v nasprotju s tem opazno raste.) Vozlički, ki se pojavijo nenadoma, so praviloma s tekočino napolnjene ciste in so pogosto benigni. Če pre­iskave krvi pokažejo, da vozlički izločajo preveč ščitničnih hormonov, in imate še druge simpto­me, bo zdravnik začel z zdravljenjem hiperti­roidizma.
Če imate v ščitnici vozliček, vsekakor potre­bujete redne preglede; tudi če nimate težav, se vam lahko čez čas pojavi hipertiroidizem. Če preiskave krvi razkrivajo zvišano raven hormo­nov, bo zdravnik svetoval dodatne teste, vključ­no s preiskavami ter slikanjem z radioaktivnim jodom, ki bo pokazalo, ali so vozlički »vroči« ali »hladni«. Vroči so tisti, ki aktivno kopičijo jod; ti so le redko rakasti. V hladnih pa je koncentracija joda majhna; takšna najdba nakazuje možnost maligne rašče in zahteva dodatne preiskave.
Eno vrsto raka na ščitnici je mogoče ugotoviti s preprosto krvno preiskavo, pri kateri izmerijo raven hormona, vpletenega v nastajanje kostnega tkiva. Večinoma pa je treba za potrditev diagno­ze raka opraviti biopsijo: odvzem celic iz sumljive spremembe s tanko iglo in njihov mikroskopski pregled, da bi ugotovili, ali je tkivo maligno.



ZDRAVLJENJE


Za ščitnične motnje zaradi čezmernega ali po­manjkljivega nastajanja ščitničnih hormonov po­nujata različne načine za vzpostavitev pravilnega ravnotežja tako konvencionalna kot alternativna medicina. Konvencionalno zdravljenje se opira predvsem na zdravila in operacijo. Alternativni načini skušajo olajšati nekatere težave, poveza­ne z boleznimi ščitnice, ali izboljšati delovanje žleze z najrazličnejšimi pristopi, ki segajo od pre-hranskih dodatkov in zelišč do sprememb v nači­nu življenja in posebnih vaj. Toda pri vsaki težavi s ščitnico bi morali najprej opraviti pregled pri zdravniku; večina teh bolezni zahteva obravna­vo, ki presega okvire domačega zdravljenja.


KONVENCIONALNA MEDICINA


Za zdravljenje hipertiroidizma je treba zavreti nastajanje ščitničnih hormonov, pri hipotiroidi­zmu pa je treba manjkajoče hormone nadome­ščati. Konvencionalna medicina ponuja izredno učinkovite načine za zmanjševanje ali odpravlja­nje nastajanja hormonov oz. za njihovo nado­meščanje. Zdravnik bo glede na vašo bolezen, starost, splošno zdravstveno stanje in bolezni v preteklosti odločil, katero zdravljenje je za vas najboljše.
Izločanje ščitničnih hormonov je mogoče za­vreti ali povsem preprečiti z zdravljenjem z ra­dioaktivnim jodom, tirostatičnimi zdravili ali ope­racijo. Če se zdravnik odloči, da je najprimernej­še radioaktivno zdravljenje, boste dobili tableto ali raztopino radioaktivnega joda v odmerku, ki bo poškodoval celice v ščitnici in omejil ali uničil njihovo zmožnost za izločanje hormonov. Vča­sih je za obnovitev normalnega izločanja hormo­nov potrebno več kot eno zdravljenje in pri mnogih bolnikih se kot posledica razvije hipoti-roidizem.
Če začnete jemati tirostatična zdravila, npr. propiltiouracil ali metimazol, ki se običajno upo­rabljajo v tabletah, bi morali simptomi hipertiro-idizma začeti izginjati po šestih do osmih tednih; to je čas, ko se zaloga hormonov porabi, zdra­vila pa začnejo ovirati njihovo nastajanje v ščitni­ci. Zdravila boste morali jemati še približno eno leto. Po tem času boste potrebovali redne zdrav­niške preglede, ki naj ugotovijo, da se bolezen ni vrnila.
Za zdravljenje hipertiroidizma, ki ga povzro­čajo toksični adenomi, bolnikom do 45. leta po­gosto svetujejo operacijo, ker so ti vozliči zelo pogosto odporni za radioaktivni jod. Ko je tkivo kirurško odstranjeno, se raven hormonov pravi­loma normalizira v nekaj tednih.
Čeprav lahko subakutni tiroiditis povzroči prehoden hipertiroidizem, ta bolezen ponavadi ne zahteva posebnega zdravljenja, bolečine za­radi vnetja ščitnice pa je običajno mogoče olaj­šati   s paracetamolom  ali  acetilsalicilno kislino.
Če zdravila brez recepta ne pomagajo, lahko zdravnik za krajši čas predpiše prednizon ali de-ksametazon. Ker lahko oba pripomoreta k na­stanku želodčne razjede in izgubljanju kostnine, vprašajte zdravnika, ali bi morali hkrati jemati dodatke kalcija.
Hipotiroidizem zahteva vse življenje trajajo­če nadomestno zdravljenje s ščitničnimi hormo­ni. Ko se nastajanje hormonov v žlezi zmanjša, ga ni mogoče povečati niti z operacijo niti z zdravili. Zdravniki raje kot hormonske pripravke iz živalskih izvlečkov predpišejo sintetične oblike ščitničnih hormonov, npr. levotiroksin. Stranski učinki so redki, vendar nekateri bolniki med je­manjem teh zdravil občutijo živčnost ali bole­čine v prsih; ponavadi prilagoditev odmerka od­pravi neprijetne učinke. Če pa hkrati jemljete triciklične antidepresive, antikoagulante ali di-gitalis ali imate sladkorno bolezen, se morate na vsak način pogovoriti z zdravnikom o možnih medsebojnih delovanjih in drugih zapletih.
Raka na ščitnici ponavadi zdravijo s kirurško odstranitvijo bodisi rakastega tkiva bodisi celot­ne ščitnice; ta poseg imenujemo tiroidektomija. Če se je rak razširil iz ščitnice, med operacijo odstranijo tudi vse drugo prizadeto tkivo, npr. bezgavke na vratu.


ALTERNATIVNI NAČINI


Čeprav alternativni načini, ki so na voljo za teža­ve s ščitnico, ne bodo povsem zavrli ali nadome­stili ščitničnih hormonov, jih pogosto uporabljajo za okrepitev same žleze ali za olajšanje nekate­rih neprijetnih simptomov.


KITAJSKA ZELIŠČA
Simptome hipertiroidizma lahko pomaga olaj­šati več zeliščnih mešanic: kombinacija sušenega uralskega sladkega korena (Glycyrhiza uralensis), kombinacija kitajske prerasti (Bupleurum chi-nense) in zmajeve kosti ali kombinacija kitajske prerasti in potonike. Posvetujte se z zdravilcem glede navodil in zdravila.


ZELIŠČA
Za olajšanje simptomov hipertiroidizma poskusite s 4 deli regija (Lycopus sppJ, 2 deloma deljenolistne srčnice (Leonurus cardiaca), 2 deloma čeladnice (Scutellaria sppJ in 1 delom gloga (Crataegus sppJ v tinkturi trikrat na dan.
Proti težavam z nespečnostjo zaradi hipertiroidizma zmešajte enaka dela baldrijana (Valerianaana officinalis) in pasijonke (Passiflora incarnata) v tinkturi in jemljite pol ure pred spanjem.
Za hipotiroidizem lahko pripravite čaj iz mehurjaste haluge (Fucus vesiculosus) za izboljšanje delovanja ščitnice. Trikrat na dan prelijte 2 čajni žlički mehurjaste haluge s skodelico vrele vode in pustite stati 10 minut, preden popijete. Mehurjasto halugo je mogoče jemati tudi v kapsu­lah trikrat na dan.


NAČIN ŽIVLJENJA
Aerobna vadba od 15 do 20 minut na dan je izvrstna za ohranjanje dobrega delovanja ščitnice.
Redna telesna dejavnost je posebno pomembna, če ste hipotiroidni. (Preden začnete s telovadnim programom, se posvetujte z zdravnikom.)


PREHRANA
Pri hipotiroidizmu se izogibajte zelju, breskvam, švedski repi, soji, špinači, arašidom in redkvam, ker lahko ovirajo nastajanje ščitničnih hormonov.
Dodatki vitamina C, vitamina E, riboflavina (vitamina B2), cinka, niacina (vitamina B3), piridoksina (vitamina B6) in tirozina lahko spodbudijo delovanje ščitnice.
Če pa imate hipertiroidizem, lahko ravnokar našteta živila pomagajo zavreti nastajanje ščitničnih hormonov.


JOGA
Mnogim ljudem lahko pomaga položaj sveče (vsaj enkrat na dan za 20 minut) izboljšati celotno delovanje ščitnice. Ležite na hrbet in dvignite noge tako, da bodo boki dvignjeni s tal. Medtem ko boke podpirate z rokami, iztegnite noge navpično.
Zdrsnite z rokami po trupu proti ramenom; palca naj bosta na sprednji strani telesa, ostali prsti na zadnji. Poskrbite, da bodo telesno težo nosila ramena, ne glava in vrat.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: