Archive for januar 2011

Sladkorna bolezen

26.01.2011

Sladkorna bolezen ni enovita, temveč se deli na več bolezni. S praktičnega vidika so pomembne tri: to je sladkorna bolezen tipa 2 (ima jo 90 % vseh sladkornih bolnikov), sladkorna bolezen tipa 1 (ima jo 5 % vseh bolnikov) in nosečnostna sladkorna bolezen (edina, ki po definiciji ni kronična).

 V Sloveniji imamo približno 100.000 ljudi s sladkorno boleznijo (diabetikov), torej jih ima 90.000 sladkorno bolezen tipa 2. To so osebe od srednjih let do visoke starosti, v povprečju približno 65-68 let; med njimi je več žensk. Bolezen je v vsem svetu še vedno v porastu, zlasti v deželah z rastočim standardom, nezdravo prehrano in manj gibanja, ob čemer narašča tudi telesna teža. V ZDA se pojavlja zlasti med mladino, ki se vse bolj posveča televiziji s kokakolo in krompirčkom v rokah. Tako se sladkorna bolezen tipa 2, značilna za odrasle, zdaj seli že v šolsko populacijo. Tudi pri nas se lahko zgodi kaj takega, če ne bomo pravočasno ukrepali.

Statistika
V Sloveniji: 100.000 obolelih
V ZDA : 17 milijonov
Primerjava: približno enako razmerje
Po napovedih bo vsak tretji Američan, ki se je rodil leta 2000, nekoč zbolel za to zahrbtno boleznijo. Leta 2025 naj bi v Indiji imeli 60 milijonov diabetikov!
Diabetes tip 2
Za ta tip sladkorne bolezni je v glavnem značilno, da je povzročimo sami. Glavni povzročitelj te bolezni je prehrana in pomanjkanje telesne aktivnosti.

  • redna uporaba industrijskih maščob (rafinirana olja, margarina) zviša možnost nastanka diabetesa za 40%
  • prekomerno uživanje omega-6 maščob (oreščki, žitarice, polnozrnat kruh, večina rastlinskega olja, jajca, perutnina, pecivo) v razmerju z omega-3 maščobami zviša faktor rizičnosti. Nasvet: ne uporabljajte rafiniranih rastlinski olj, uporabljajte olivno olje, hladno stisnjeno laneno olje in ribje olje!
  • Izogibajte se mleka in vseh mlečnih izdelkov (skuta, jogurt in sir so dovoljeni, predvsem sirotka)
  • Rafinirano zrnje in sladkor so v direktni povezavi s porastom dabetesa v svetu
  • Zdravo črevesje preprečuje nastanek diabetesa (nujno je redno čiščenje)
  • Nepravilno delovanje jeter ima močan vpliv na nastanek bolezni (nujno je redno čiščenje)

 Zdravljenje s strani uradne medicine je neuspešno!!!

In kaj lahko storijo diabetiki?

 Sladkorna bolezen se močno razlikuje od ostalih (rak, multipla skleroza…), saj napreduje po večih poteh, ki se medsebojno jačajo (eho-efekt). To je pomebno vedeti, saj se je moramo zaradi tega lotiti z večih plati.
  Da bi bolezen bolje razumeli, moramo najprej spoznati vlogo inzulina
Inzulin
  Kljub dolgim intervalom med hranjenjem z visoko glikemičnimi OH, je raven sladkorja v krvi približno enaka (70-110 mg). Telo zmore večja odstopanja od teh vrednosti učinkivito normalizirati. Ko pojemo obrok, bogat s sladkorjem, pričnejo beta celice v pankreasu (trebušna slinavka) izločati inzulin. Te celice so zelo občutljive na spremembe ravni sladkorja v telesu, zato se zelo hitro odzovejo na vsako spremembo. 
  Ko pojemo hrano bogato z glukozo ( visoka raven sladkorja – glikemičen indeks GI), skozi stene črevesja sladkor takoj preide v kri, torej se raven sladkorja v krvi znatno zviša, to sproži receptorje na celicah v pankreasu in te pričnejo izločati inzulin. Ta potuje po telesu do vsake celice, kar jim omogoči hitro spreminjanje sladkorja v energijo. Kadar je tega sladkorja preveč, inzulin ukaže telesu, da del tega odvečnega sladkorja shrani v jetrih, v obliki glycogena, del pa se shrani tudi v mišičnem tkivu. Ko se raven sladkorja v krvi zniža, se inzulin preneha izločati. Kadar pa nivo sladkorja preveč upade, pa pričnejo alfa celice v pankreasu izločati hormon glucagon, ki sproži rezervni sladkor (glycogen v jetrih), da preide v kri. Zelo pomeben faktor je stres oz stresni hormon -noradrenalin, saj ta otopi delotvornost inzulina. Kadar smo v stresni situaciji, je nivo sladkorja nenormalno visok.

Začetek: odpornost inzulina

 Na površju naših celic se nahaja receptor inzulina. Ti receptorji delujejo kot  kemijski >vratarji<, ki nadzorujejo prehod sladkorja v celico. Če se prehranjujemo s hrano z visokim GI, potem se lahko ti receptorji (vratarji) pokvarijo, zaradi prevelikega vpliva inzulina, lahko se tudi povsem zaprejo. Rezultat – celice mišic, maščobne in jetrne celice postanejo odporne na inzulin. Te celice potrebujejo vse več inzulina, da bi nanj reagirale, vsaj minimalno.  Odpornost na inzulin pri maščobnih celicah povzroči razpad shranjenih triglyceridov, kar ima za posledico dvig ravni prostih maščobnih kislin v krvi. V primeru inzulinske odpornosti pri mišičnih celicah preprečuje vnos sladkorja, kar povzdigne nivo sladkorja v krvi. Isto se zgodi tudi v primeru inzulinske odpornosti jetrnih celic.

Prvi korak: povečano izločanje inzulina

 Kot je že prej opisano, če celice postajajo vse bolj odporne na inzulin, se mora ta v vse večjih količinah izločati, da nevtralizira raven sladkorja v krvi. To pa povroči, da še več celic postane odprnih na inzulin. Spirala dogodkov se stopnjuje.
Ponavadi telo, kljub vsemu, zopet vzpostavi normalno raven sladkorja v krvi. Toda ti dogodki ne ostanejo brez posledic:

  • povzroči prekomeren stres beta celic. Prekomerna produkcija inzulina v daljšem časovnem periodu ni mogoča, saj se te celice slej ko prej utrudijo, >izgorijo<. Kadar se to zgodi, potem beta celice ne samo, da ne morejo izločati velike količine inzulina, ampak tega sploh niso več zmožne.
  • prekomerni inzulin ima še cel kup drugih posledic, ki bodo opisane v ‘tretjem koraku’

Drugi korak: sladkor povzroča hudo škodo

  Preveč sladkorja povzroči žejo, saj telo poskuša odvečni sladkor odstraniti. Povečano urineranje in dodatna obremenitev ledvic. Telo poskuša zaščititi organe pred sladkorjem, zato zooži majhne žilice – zmanjšana cirkulacija krvi. To ima za posledico bolezni ledvic, težave z nogami in vidom, težje celjene ran. Zviša se tudi nivo maščob v krvi, nastanejo žilne obloge. Sladkor tudi spremeni strukturo in funkcijo beljakovin (zato se rane težko zacelijo). Poleg naštetega, pa adrenalne žleze izločajo vse več adrenalina, kar požene maščobne kisline v kri in prepreči izločanje inzulina. Prizadeto je tudi periferno živčevje (v stopalih, rokah in nogah), simptomi vključujejo tudi bolečine in nepokretnost delov telesa.

Tretji korak: preveč inzulina

  Tudi preveč inzulina je smrtno nevarno. Je najpomembnejši hormon pri metabolizmu, kadar ga je konstantno preveč, nastopi cela vrsta težav:

  • bolezni srca
  • otrdelost arterij
  • poškodbe na stenah arterij (>ateroskleroza)
  • zvišan holesterol
  • povišani triglyceridi
  • zvišan krvni pritisk
  • pomanjkanje vitaminov in mineralov
  • bolezni ledvic
  • pomanjkljivo izgorevanje maščob
  • debelost

Četrti korak: destrukcija beta celic

 Ta je izredno poguben. Če imamo raven sladkorja v krvi, rahlo nad 100, le v času dveh ur, je odpoved beta celic že opazna. Če imamo raven preko 110, lahko beta celice izgubijo 40% svojih zmožnosti in to že v dveh letih. Če se stanje ne izboljša in se dogodki ponavljajo, potem lahko z gotovostjo računamo na to, da bodo beta celice slej ko prej popolnoma uničene.

Peti korak: propad telesa

 Na določeni točki tega procesa, ko telo izgubi kapaciteto tvorjenja inzulina in ko nastane odpornost tudi na inzulin, ki ga dobimo preko injekcij, se pokaže grozljiva slika sladkorne bolezni:

  • neuropatija
  • odpoved ledvic
  • bolezni srca
  • slepota
  • amputacija
  • dializa
  • smrt

Zaključek

 Kadar človek zazna prve simptome diabetesa, je v bistvu že prepozno. Četudi spremenimo način prehrane, se proces nadaljuje. Vzroki za to so podani na začetku sestavka.

Kaj potem sploh lahko naredimo?

Seveda situacija ni nujno nepopravljiva. Klasična medicina ima svoje načine, kako se spopasti s to boleznijo, vendar so njena orožja neučinkovita. Pa si jih oglejmo:

  • zdravila, ki preprečujejo OH z visokim GI prehod skozi črevo v telo in zvišajo občutljivost beta celic (produkcijo inzulina), s tem zmanjšajo potrebe po dodatnem vnosu inzulina.
    • Glavni problem teh zdravil (metformin) je, da imajo negativne stranske učinke: slabši apetit, slabost, bruhanje, krči, zaprtje, diareja…Nekateri pacienti tega preprosto ne morejo zdržati, zato večkrat tablet ne vzamejo.
    • Lactična acidosa je bolj redka, toda hudo nevarna. Posledica pojava laktične acidoze je nezmožnost celic, da dobijo dovolj kisika, kar jih uničuje. V krvi pa se prične tvoriti mlečna kislina. Največkrat se to zgodi tistim bolnikom z odpovedjo ledvic.
  • Zdravila, ki stimulirajo trebušno slinavko, da ta proizvede več inzulina (Glyburide)
    • Ta zdravila so tako učinkovita, da mora bolnik s seboj vedno nositi tablete glukoze, saj jim lahko sladkor v krvi tako upade, da brez njih padejo v diabetično komo. To se sicer dogaja bolj poredko, vendar ostajajo težave:
      • Tako močno zviša raven inzulina, da lahko nastopijo zgoraj opisane težave
      • Ta zdravila ne zmorejo popraviti beta celic, le pospešuje njihovo delovanje, kar na koncu rezultira z uničenjem teh celic
  • Inzulin v obliki tablet, ali injekcij, je v pomoč, ko so beta celice v pankreasu že popolnoma pregorele. Ko nastopi popolna odpornost vašega telesa na inzulin, je konec neizbežen.

Alternativa

 Zdaj že vemo, da je pri sladkorni bolezni potreben povsem drugačen pristop. Potrebno je delati skupaj s telesom, da mu povrnemo primarne funkcije, kajti to je edini možen način.  Predno pričnemo zdraviti bolezen, moramo nujno spremeniti način prehranjevanja:

    • Rastline, ki  preprečijo absorbcijo visoko glikemijske hrane : kaktus nopal, gymnema sylvestre
    • dodatki, ki  odpravijo odpornost na inzulin: konjac mannan (glucomannan), cinnulin PF (skoncentrirani cimet), chromium GTF (krom v organski obliki), omega -3 maščobe
    • dodatki, ki popravijo stanje beta celic v trebušni slinavki: gymnema sylvestre, alfa lipoična kislina ali R lipoična kislina
    • sredstva, ki znižajo raven sladkorja: fenugreek ekstrakt (grško seno), momordica charantia, carosolična kislina, murva, živeti brez stresa
    • sredstva, ki ščitijo organe in beljakovine pred škodljivimi učinki sladkorja: L-carnosine (močan antioksidant), DMAE, CoQ10, alfa lipoična kislina ali R lipoična kislina, benfotiame
    •  sredstva, ki ščitijo organe pred zvišanim inzulinom: čiščenje krvi, proteolitični encimi, omega-3 maščobne kisline
    • Opustiti je treba vso hrano, ki vsebuje sladkor oz. hrano z visokim GI

 Potrebno je istočasno delovati tako preventivno kot tudi kurativno. Ker diabetes ni samo enonivojna bolezen, moramo hkrati delovati na vseh področjih. Moramo je takoj zaustaviti, drugače se bo takoj nadaljevala.

 Dr. Rath – svetovno poznani kritik moderne medicine ima svoj pristop pri zdravljenju diabetesa.

Vir: Holist.eu

Advertisements

Sladkor, strup naš vsakdanji

25.01.2011

Zviti so dandanes trgovci, sladkarijam se je tik pred blagajno res težko upreti, še posebej pa otrokom, ki jim ni enostavno dopovedati, da so sladkarije zelo zahrbtna zadeva. Tako se začne, na sladkor so navajeni že dvoletni otroci, nadaljuje pa vse do – smrti. Le redki striktno upoštevajo vsa pravila, našteta v tem članku. Paradoksalno pa je, da je prav ta substanca, o kateri na tem mestu ne boste mogli prebrati veliko dobrega, glavni energetski vir v našem telesu.

Ogljikovi hidrati, kot jih splošno imenujemo, so sestavljeni iz monosaharidov ali enostavnih sladkorjev (molekul grozdnega sladkorja ali glukoze, sadnega sladkorja ali fruktoze in glukozi podobne galaktoze). Disaharidi, molekule z 12 ogljikovimi atomi so maltoza, laktoza in saharoza. Med naravnimi daljšimi verigami, polisaharidi, poznamo ramnozo, glikogen (vskladiščen v mišičah in jetrih kot gorivo pri celičnem dihanju), škrob (prebavljivi del, rastlin) in celulozo (za človeka neprebavljiva), maltodekstrin pa je sintetiziran umetno. Sladkor pridobivajo iz sladkornega trsa in sladkorne pese, vitaminsko in rudninsko sicer bogatih rastlin. Po vrsti kemičnih procesov industrijske proizvodnje preostane beli sladkor. V tem končnem produktu, ‘koncentratu’, predvsem pa kemičnem izdelku, ni moč najti nobenih mikroorganizmov več. Sladkor je torej mrtvo živilo.

Osnovne človekove potrebe po sladkorju včasih ni bilo, naši predniki so uživali le sadje in med, danes pa je poraba sladkorja že 30 krat presegla porabo izpred 100 let (na povprečnega Evropejca se danes proda kar 150 gramov enostavnih sladkorjev v različnih prehrambenih proizvodih na dan, kar je več kot 50 kg na leto). Beli sladkor predstavlja približno tretjino proizvedenega sladkorja, dve tretjini pa je nevidnega, v pecivu, sirupih, marmeladah, tortah, sladoledu in drugih slaščicah.

Glede na to, kako hitro po zaužitju se dvigne vrednost sladkorja v krvi, hranilom določamo glikemični indeks. Ta ima vrednost do 100, pri čemer višje vrednosti pomenijo hitrejši dvig sladkorja v krvi. Vrednost glikemičnega indeksa za nekatera živila lahko najdete v razni literaturi, pa tudi na spletu. Indeks pa ni odvisen le od kemične zgradbe sladkorjev in dolžine verig, temveč tudi od mehaničnih lastnosti hranil. Ovseni kosmiči, zrna koruznega škroba ter vlaknine so balastne snovi, ki koristijo prebavi in so za njeno čimboljšo učinkovitost nujno potrebne. Prebava uporabnih sladkornih verig traja dlje časa, kar ima za posledico enakomerno absorbcijo.

Negativni učinki sladkorja se začno že v ustih: braniti se moramo proti zobnemu kariesu, medtem ko se razjede sluznice ustne votline naši otroci sploh ne zavedajo. Presnova sladkorja nadalje zahteva najrazličnejše rudnine, predvsem kalcij in železo, med vitamini pa predvsem skupino B kompleksa. Ker teh snovi v samem sladkorju ni, jih telo vzame tam, kjer so. Kalcij iz kosti (osteoporoza) in zobovja, železo (slabokrvnost) in B vitamine (motnje v delovanju živčevja) pa od drugod. Večje količije užitega sladkorja pomenijo večje potrebe po omenjenih rudninah in hujše posledice za zdravje človeškega telesa. Pa še to: sladkor povzroča tudi presnovi škodljive t.i. sladkorne kisline, s katerimi se mora telo spopadati in jih z alkalno hrano (če jo sploh dobi) nevtralizirati, sicer se le-te nabirajo v sklepih ali drugje (revma, artritis, …).

Že kmalu po zaužitju enostavnih sladkorjev se raven glukoze (iz enostavnih in kompleksnih sladkorjev absorbirana glukoza, fruktoza in galaktoza najprej potujejo v jetra, kjer se vse molekule predelajo v glukozo) v krvi hitro dvigne (hiperglikemija), vendar tudi zelo hitro pade (hipoglikemija). Možgani za svoje delovanje potrebujejo primerno raven sladkorja (ki izvira iz jeter), če pa vrednost v krvi pade, ima to za posledico slabo počutje, drastičen upad psihofizičnih sposobnosti in občutek lakote. Nihanje sladkorja je posledica delovanja hormona inzulina, ki nastane v trebušni slinavki. Ta deluje tako, da povečuje prepustnost celičnih membran za sladkor in aminokisline. Je tipični lipogenetski hormon – pospravi vso hrano v zaloge, tako na kratki (sladkor) kot na dolgi rok, torej, da skladišči tudi vse v krvi prisotne maščobne kisline v zaloge. Povečana koncentracija sladkorja v krvi torej povzroči njegovo sproščanje in celo verigo neljubih posledic.

Če je vrednost inzulina med dolgotrajno, aerobno vadbo nizka, je prispevek energije iz oksidacije maščob večji. Uživanje sladkorja med vadbo izgorevanja mišičnega glikogena sicer ne upočasni, pač pa se zmanjša razgradnja jetrnega glikogena in oksidacija maščob. Respiratorni kvocient (RQ, razmerje med izdihanim CO2 in vdihanim O2 na časovno enoto) se dvigne. Zato so se dandanes že počasi začeli uveljavljati športni napitki, ki vsebujejo tudi delež maščob in sladkorje z dolgimi verigami (z nizkim glikemičnim indeksom).

Sladkor pa ni le strup s počasnim, degenerativnim delovanjem, temveč tudi, posredno, substanca, na katero bi morali biti zelo pozorni še posebej športniki, pa čeprav so posledice zelo dolgoročne. Kako velik vpliv na anabolno fazo (po treningu, ko se telo izgrajuje in celi mišične mikropoškodbe) ima nihanje vrednosti koncentracije inzulina (t.i. inzulinska gugalnica), se nam pokaže šele pod drobnogledom. Rastni hormon (GH) v jetrih povzroči sproščanje rastnega – inzulin fatktorja (IGF), ta pa je (poleg vadbe, testosterona in aminokislin v mišici) odločilemn pri izgradnji mišic. Toda vrednosti IGF so nizke, če inzulin niha. Bolj konstantna ko je koncentracija inzulina v krvi in višje ko so te vrednosti, večji je anabolizem. In ker se pri človeku GH v največji meri sprošča med vadbo in pol ure po tem, ko zaspimo, je še posebej pomembno, da ohranjamo vrednost inzulina konstantno tekom celega dne. Tudi to je eden od razlogov, zakaj moramo jesti večkrat po malo, praktično ves čas (športniki pa naj bi si poleg tega privoščili še popoldanski spanec), ne pa le dvakrat ali trikrat na dan. Dokaz za povezanost v delovanju omenjenih substanc so diabetiki, ki težko pridobivajo telesno maso.

Da pa bi kar najhitreje napolnili zaloge glikogena, je po naporu potrebno uživati enostavne sladkorje ter jedi z visokim ali srednjim glikemičnim indeksom. Enostavne sladkorje si lahko privoščimo torej edino v tem primeru. Bojazljivost mnogih ljudi, ki mislijo, da se ogljikovi hidrati pri prebavi spreminjajo v mačobe, je odveč, saj vemo, da ta proces telesu vzame veliko energije in se dogaja samo, če so glikogenske rezerve v mišicah zapolnjene, kar pa je še pri vzdržljivostnih športnikih skrajno redek slučaj (samo pred tekmami). Še danes ne vemo natančno, katera kombinacija sladkorjev je po obremenitvi najučinkovitejša, da bi napolnili svoje enregetske depoje, ve pa se, da fruktoza sama, kljub nizkemu glikemičneku indeksu, ni najboljša. Priporoča se kombinacija pretežno daljših verig sladkorjev (denimo maltodekstrina) ter malo glukoze in fruktoze.

O sladkorju, našem vsakodnevnem spremljevalcu, bodi tokrat dovolj. Čeprav so nekatere stvari pretresljive, se bomo sladkorju verjetno težko odpovedali kar čez noč. Lahko pa storimo majhen korak in se vsakokrat zamislimo nad posledicami, ki nam uničujejo zdravje. Veliko ljudi je namreč kronično prizadetih, ne da bi se tega sploh zavedali ali slutili, značilna posledica takšne prehrane pa je prav sladkorna bolezen (diabetes). Znanstveniki pod vplivom različnih interesov le stežka potrdijo povezanost med naraščajočim številom diabetikov in vse večjo proizvodnjo sladkorja. Zamenjajmo beli sladkor z rjavim, poslužimo se bio – nadomestkov, medu, javorjevega sirupa, melase in seveda, svežega sadja!   

Vir. Grega Hočevar

VPLIV HRANE NA NIVO NAŠE ENERGIJE

24.01.2011

Zavedati se moramo, da je zaspanost po hrani znamenje znižanja ravni krvnega sladkorja ali hipoglikemije. Povzroča jo slaba prehrana in je zelo pogosto vzrok kronične ali začasne utrujenosti, značilne za današnji čas. Hipoglikemija pomeni stanje, kadar krvni sladkor pade pod normalno mejo, zaradi česar dobijo naši možgani premalo nujno potrebnega goriva za normalno delovanje. Počutimo se utrujeni in brez moči. Da bi bolje razumeli, kako ti procesi delujejo v nas, poglejmo pojme, kot so ogljikov hidrat, glimekični indeks, inzulin in glikemija.

Ogljikovi hidrati so ena izmed osnovnih hranilnih snovi, kakor so tudi maščobe, beljakovine, mikroelementi in vitamini. Velja razdelitev na enostavne in sestavljene ogljikove hidrate (OH). Enostavni se hitro razgrajujejo v prebavnem sistemu, zato so jim včasih rekli tudi “hitri” sladkorji. Med enostavne OH uvrščamo: navadni beli sladkor, med, sladkorje v sadju in mlečni sladkor. Sestavljeni OH pa izhajajo iz škroba in o njih prevladuje mnenje, da jih je potrebno dolgo prebavljati in zato so jih imenovali tudi “počasni” OH. Med sestavljene OH uvrščamo: žitarice, krompir, stročnice in riž. Vsi ogljikovi hidrati se v prebavilih razgradijo do osnovne gradbene enote vseh ogljikovih hidratov – glukoze. Glukoza je t.i. krvni sladkor in predstavlja ob kisiku vir energije za vse celice našega telesa. Vsa priporočila o zdravi prehrani so do sedaj opozarjala samo na izogibanje enostavnim OH. Nedavne raziskave pa so neizpodbitno dokazale, da je potrebno upoštevati t.i. glikemični indeks OH. Glikemični indeks (GI) predstavlja stopnjo, s katero posamezni OH neposredno po zaužitju vplivajo na spremembo ravni glukoze v krvi (krvni sladkor). Drugače povedano, nam GI OH pove, kako močno bo le-ta neposredno po zaužitju povišal nivo krvnega sladkorja. Na osnovi tega vpliva na krvni sladkor GI razvršča posamezna hranila na lestvici od 0-100.

Po zaužitju hranila z visokim GI pride zelo hitro do povišanja krvnega sladkorja. OH, ki se v telesu razgrajujejo počasi in postopno sproščajo glukozo v krvni obtok, imajo nizek GI, vendar to ne pomeni, da so slabi. Ravno nasprotno. Imajo pozitiven učinek in ugodno vplivajo na naše zdravstveno stanje. OH z visokim GI se hitreje razgrajujejo in povzročajo hitrejše sproščanje glukoze v krvni obtok. Telo potrebuje in ene in druge in ravno pravilna izbira, kdaj in koliko ogljikovih hidratov zaužiti z visokim GI in koliko ogljikovih hidratov zaužiti z nizkim GI, je ključ za optimalen izkoristek le-teh. Spoznali smo, da ima različna hrana različne vrednosti GI in tako zelo različno vpliva na raven krvnega sladkorja. Kakšno hrano naj torej jemo, da bomo dalj časa skoncentrirani in ne bomo utrujeni na delovnem mestu? Zelo hitro bi lahko sklepali, da moramo jesti veliko hrane z visokim GI, kajti takšna hrana nam bo dala hitro veliko moči in tako ne bomo utrujeni. Vendar je takšen sklep popolnoma napačen!

Kaj se dogaja v našem telesu, če zaužijemo hrano z visokim GI? Telo zazna, da smo zaužili hrano, ki ima veliko “hitrih”, enostavnih sladkorjev, saj raven glukoze v krvi narašča. Zvišanje krvnega sladkorja s tujko imenujemo – hiperglikemija. Prebavne žleze (trebušna slinavka) začnejo tedaj izločati v kri velike količine encima inzulina, ki dejansko omogoča, da lahko glukoza iz krvi preide v celice. Brez inzulina ne moremo uporabiti glukoze v mišicah, možganih … Inzulin torej niža raven krvnega sladkorja, s tem da pošlje glukozo v celice, višek glukoze, ki je celice ne morejo uporabiti, pa se v jetrih pretvori v glikogen. S tem inzulin vzpostavi stanje normalne ravni krvnega sladkorja, ki mu s tujko pravimo – normoglikemija. V primeru, da zaužijemo obrok, ki ima visok GI, bo telo prisiljeno izločiti veliko inzulina, ki bo nato zelo hitro znižal raven krvnega sladkorja. Stanje znižanega krvnega sladkorja se imenuje s tujko – hipoglikemija. Začetna visoka vrednost krvnega sladkorja povzroči padec ravni krvnega sladkorja pod mejo normale, kar povzroča utrujenost. Višja kot je torej začetna povišana vrednost krvnega sladkorja (hiperglikemija), hujši je padec krvnega sladkorja (hipoglikemija), huje so izraženi znaki hipoglikemije. Znaki znižanja ravni sladkorja v krvi pa so pogosto: zehanje, zaspanost, pomanjkanje koncentracije, glavobol, utrujenost, celo razdražljivost. Ob tem preži na nas še ena past. Ob hipoglikemiji si nagonsko spet zaželimo hrane z visokim GI, ki bi nas hitro “spravila k sebi”, npr. čokolada, pekovski izdelki iz bele moke, sladke pijače … In seveda nas bo taka hrana “zbudila”, vendar le za kratek čas. Cikel hiper- in hipoglikemije se ponovi in se hitro znajdemo v začaranem krogu kronične utrujenosti in odvisnosti od hranil z visokim GI.

Če ne želimo biti utrujeni po obroku, ne smemo zaužiti hranil z visokim GI, temveč z nizkim! Seveda pa moramo paziti tudi na količino, preobjedanje namreč prav tako vodi v utrujenost. Z nekaj koristnimi ukrepi lahko torej utrujenost na delovnem mestu preprečimo, ali pa vsaj omilimo. Osnova naj bo zdrava in uravnotežena prehrana, sestavljena iz več manjših obrokov z veliko sadja in zelenjave. Če pa na delovnem mestu že posegamo po ogljikovih hidratih, naj bodo takšni z nizkim GI.

Life. Jurij Pivka, univ. dipl. biol.