Prehrana v temelju vpliva na vsa področja življenja


Hrana

Nedaleč od nas je ostala v naši pokrajini družina petih rodov, ki so zgleden primer zgodovine uničujočega učinka slabe hrane. Naj jih imenujem kar Smi-thove. Prvi Smith je prišel iz Nemčije in je bil dober kmetovalec, ki se je naselil na nedotaknjeni zemlji med hribi. Poročil se je z Američanko in njuni otroci so bili slabši kmetovalci od očeta. V naslednjih rodovih ni propadala zemlja samo na domačiji, ampak tudi na farmah, kjer so delali sinovi, in zemlja je slabela z vsakim novim rodom zaradi erozije, luženja in ropanja zemlje. Ker je zemlja hirala, so se dohodki z vsakim rodom manjšali in tudi hrana je bila vedno slabša, dokler niso nazadnje jedli samo meso, krompir in komaj kaj drugega. Še tisto malo sadja, ki so ga pojedli otroci, je imelo vedno manj kalcija v sebi, manj in manj fosforja, magnezija in drugih snovi.

Ko so otroci dorasli, niso bili bistri, manjkalo jim je moči in tudi zdravi niso bili tako kot prvi in drugi rod. Zato so bili kot kmetje ravnodušni in slabi delavci in njihova zemlja je še bolj shirala. Neskončni krog pomanjkanja je zapustil v petem rodu devet moških potomcev prvotnih zdravih in močnih naseljencev. Dva od teh se še držita obubožanih kmetij in njuni otroci so zdravstveno in umsko pod povprečjem. Verjetnost, da bi bili kdaj kaj več kot izguba za družbo in narod, je zelo neznatna. Drugih sedem dela kot dninarji ali sezonski delavci, ker so že zdavnaj zapustili svoje farme, vendar so njihovi otroci bogatejši kot otroci obeh, ki se še držita svojih propadlih farm, ker je njihova hrana pestrejša, kajti nekaj hrane, ki jo kupujejo v mestnih ali vaških trgovinah, prav gotovo pride iz zemlje, ki lahko nahrani njihove koščice in možgane z bistveno potrebnimi snovmi za zdravje in bistroumnost. Zanimivo je, da žive v isti Dolini družine nič boljšega rodu, kot so bili prvotni Smithovi, pa so zaradi pametnega kmetovanja, dobre hrane in dobre zemlje ohranili svojo življenjsko moč in pomen kot ljudje in državljani.

Od časa do časa je ta ali oni od Smithovih tudi delal pri nas na Malabarovini. Njihove značilnosti so si bile precej podobne. Kateri koli izmed malabarskih fantov je veljal najmanj za tri Smithe glede dela, iznajdljivosti in bistrosti. Žalostno pa je bilo, da si Smithovi niso mogli pomagati. Niso hrepeneli po delu, ker v njihovih kosteh in žlezah ni bilo dovolj rudnin, ki dajejo človeku zdravje, bistrost in moč. Prepričan sem, da bi bili rajši uspešni člani delovne družbe, toda njihova pamet je bila topa, njihova telesa so bila večno utrujena. Eden izmed njih, Henry, bi lahko postal znamenit naravoslovec, ker je vedel vse, kar je bilo sploh mogoče vedeti o pticah, živalih, rastlinah in drevesih v Dolini. Poznal je stvari, o katerih sem prepričan, da jih ne poznajo naši najodličnejši botaniki in ekologi, toda Henry ni maral v šole in tudi ni imel moči, da bi svoje znanje uredil in ga izkoristil za znanost. Ubogi Henry je bil samo žrtev slabe hrane in izčrpane zemlje.

Pozneje, ko nam je na ohijskih kmetijah zaradi vojne primanjkovalo kmečkih delavcev, je vlada uredila naseljevanje delavcev iz obmejnih predelov hribovitih dežel Kentuckyja, zahodne Virginije in Ten-nesseeja. Nekoliko zaradi tega, ker sem vztrajal, so izbrali okrajni zastopniki in možje A. A. A. na svojo roko najboljše može in njihove družine, ki so jim bile na voljo. Obiskovali so šesttedenski posebni tečaj o skrivnostih kmetovanja, ki je v navadi v bogati ohijski deželi, vendar se je poizkus popolnoma ponesrečil. Nekaj težav je bilo zaradi različnega vedenja in navad teh ljudi, toda večina je nastala zaradi nezadovoljstva ohijskih kmetovalcev in zaradi neodgovornosti in nesposobnosti priseljencev. Nazadnje so poizkuse popolnoma opustili.

Bistvene razlike med rodovi iz obmejnih, hribovitih pokrajin in ohijskimi ni bilo. Ena skupina se je hranila s svojo običajno slabo hrano in je živela na zelo revni in pomanjkljivi zemlji, druga pa na bogati in pestri ohijski zemlji. Ze med krizo so hoteli naseliti ljudi iz južne hribovite pokrajine, ko so ohijski kmetovalci iskali ceneno delovno moč, toda uspeh je bil isti. Nekateri od teh ljudi so nam prišli od časa do časa pomagat in stiki, ki smo jih navezali z njimi, so nam bolj živo kot katere koli druge okoliščine pojasnili problem revnih kmetovalcev na Jugu in nam potrdili, da je šlo za vprašanje hrane in zemlje kakor tudi za gospodarsko in socialno družbeno ureditev. Bili so telesno propadli, v bistvu nezdravi, s slabimi zobmi ali brez njih, leni in neodgovorni in vsaj v enem primeru brez običajne morale.

Za Lesterja in njegovo ženo smo si junaško prizadevali, da bi kaj storili zanju. Kosti, možgani in postava staršev, vse je bilo revno in nič upanja ni bilo, da bi se dalo kaj spremeniti. Lester, mož štiridesetih let, je imel v čeljustih natanko en zob, in še tega je uporabljal samo za izgovor, da je od časa do časa obiskal dentista, h kateremu smo ga vedno priganjali. Ne verjamem, da je Lester sploh kdaj bil pri njem. Vsakokrat, kadar se je vrnil od dentista, je bil okajen. Nihče ga ni poizkušal navaditi na red, niti ni bilo prave potrebe. Njegova žena je tako pazila nanj, da ga je temeljito ozmerjala in pretepla. Nisem še srečal ženske, ki bi ji bolj tekel jezik in kljub slabi hrani tudi ni bilo ženske, ki bi imela močnejšo roko. Toda pet otrok, od katerih nobeden ni dopolnil sedem let, je bilo vredno rešiti. Po njih smo lahko presodili, kakšni so morali biti nekoč njihovi predniki in kakšne sposobnosti so imeli, pa sta jih slaba hrana in revna zemlja uničili in razdejali. Vseh pet je bilo čednih, razumnih in okretnih. Dokazovali so, da so imeli zdravo in dobro kri, kot je bilo zelo pogosto v južnih poljedelskih predelih. Večino življenja so preživeli na dobri ohijski zemlji kot otroci sezonskih delavcev in so bili kljub skromni hrani zdravi, kar je vsekakor bilo boljše od tistega, kar so imeli njihovi starši v isti starosti. Vsekakor so uživali v kratkem času, ki so ga preživeli pri nas, najboljša jajca, mleko kot tudi zelenjavo in sadje, kar je zraslo na dobri zemlji, kjer smo vsaj deloma obnovili rudnine in rodovitno prst.

Naša pustolovščina z Lesterjem se je končala, ko je začel krasti orodje, jajca in drugo tudi pri sosedih in ga je nazadnje vzel v roke policijski uradnik. Lesterja so brez kazni izpustili pod pogojem, da bo takoj zapustil pokrajino; tako so navadno obravnavali ljudi iz obmejnih hribovitih predelov, če so zašli v Ohio. Zadnje novice o Lesterju in njegovi družini so pripovedovale, da je odšel na Jug. Vrnil se je samo za toliko časa, da si je ohladil maščevalnost in pobil vsa okna v hiši, ki smo jo najeli in popravili zanj in njegovo družino.

Vir: Louis Bromfiled, Vesela dolina

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: