Takšen je moj karakter!!? Takšen pač sem!


Tied-up
Take ali podobne nemočne izjave velikokrat slišim od ljudi. V glavnem gre za nemoč spremeniti kaj na bolje, čeprav se prizadeti dobro zaveda, da je daleč od tega, kar bi rad ali kar bi bilo potrebno za harmonično sobivanje z bližnjimi ali za zdravo življenje, polno življenja. Izgovori iz naslova pridejo prav na vseh področjih.

Ljudje ponavadi poskušajo biti boljši z osebnim prizadevanjem. Nekateri si zastavijo postne cilje. Berejo knjige in se poskušajo spremeniti, izboljšati. Nekaterim uspe, mnogim ne – in potem ponavljajo, da takšni pač so.

Pa ni čisto res, da takšni pač smo in da se nič ne da pri vsem tem. Le bolj pri temelju bi morali začeti s spremembo. Osebno prizadevanje je na višjem –duhovnem  nivoju in mora priti potem, ko smo sanirali temelj. Ta temelj pa je po moji izkušnji fizični nivo. Tudi prehrana spada na ta – fizični nivo. Prizadevanje na duhovnem področju ne bo tako uspešno, če bo težava na fizičnem nivoju ostala nedotaknjena.
Veliko torej lahko naredimo z zelo preprostimi spremembami na našem krožniku.

Vsaj moja izkušnja preteklih mesecev je takšna.

Pred avgustom 2008 sem jedel običajno tj. kuhano hrano. Zelo malo mesa. Predvsem pa hrano z veliko kruha, kosmičev in tudi sladkega. Tudi mlečnih izdelkov občasno precej.
Dostikrat sem bil slabo razpoložen, zlovoljen in razdražljiv. Skoraj neprestano utrujen. Kar samo od sebe mi je neslo, da sem drugim očital, zakaj so takšni kot so in ne boljši. Predvsem otroke sem pogosto “vzgajal” tako, da sem jim očital nepopolnost.

Ko sem avgusta 2008 spremenil hrano – nič ogljikovih hidratov (nič kruha, nič sladkega) je šlo najprej zelo na bolje, potem pa po nekaj mesecih precej na slabše. Postal sem zelo zlovoljen, vzkipljiv in zadirčen. Otroci so se me začeli bati. Postali so napeto pozorni, da ne bi s čim “zakrivili” mojih izbruhov. Neprestano so morali paziti, kdaj me bo kaka stvar spravila v slabo voljo in bom vzrojil. Grozen je občutek, da si za nekoga zelo pomembna oseba in hkrati negativec.

Potem pa sem po novem letu 2009 prešel na presno hrano.
V istem času sem dvakrat opravil čiščenje jeter.
Nekaj kasneje sem opravil še hidrokolon terapijo.
Odtlej bolj ali manj vztrajam na presni hrani. Moje stanje je BISTVENO boljše. Moja potrpežljivost je nenavadno narasla. Zlovoljnost je redka. Z majhnim osebnim prizadevanjem mi uspeva tudi to, da otrok ne “vzgajam” več z očitanjem (kazanjem na nepopolnosti – nikolizadostnostjo), kar je bila rak rana mojega otroštva.
Celo otroci in žena so to opazili. Imam torej zelo močan argument, zakaj vztrajati na presni hrani.  Preprosto je veliko boljša, kot vsa druga.

Sitnost, slabovoljnost v mojem primeru torej ni bila prav nič “stvar karakterja”, temveč čisto “stvar krožnika”.

2 Responses to “Takšen je moj karakter!!? Takšen pač sem!”

  1. natasa Says:

    Pozdravljeni!
    Včeraj sem brala tale blog in se mi zdi izredno zanimivo, da se kak moški tako metodično ukvarja s prehrano. (gledala sem tudi vaše jedilnike) V mislih imam svojega očeta, ki ne bi bil nikdar pripravljen eksperimentirati s hrano, čeprav ima sladkorno, povišan holesterol in težave s prebravo. Ima pa tudi prav tak karakter, vedno zlovoljen, mrk, črnogled, nič ni dovolj dobro zanj.
    Torej vse čestitke vam, da ste prišlo preko sebe!!!🙂
    Slučajno sem pa začela brati ta blog zato, ker imam sama kandidiazo (že deset let), sem bila veliko okrog specialistov v teh letih in celo pri psihiatru. Simptomov ne bom opisovala, so precej podobni tistim v knjigi Sanje Lončar, celo še več jih je. Sem že skoraj obupala in sem se tudi sama prepričala, da mi nič ni, da si domišljam, da so živci…itd. Po rojstvu hčerke letos januarja pa sem opazila, da ima tudi ona podobne težave, predvsem s prebavo, imela je bel jeziček (soor), ni se hotela dojiti, neutolažljivo je jokala, ponoči do petih zjutraj nič spanja, razdražljivost, praskanje, pri skoraj dveh mesecih je imela hud izbruh atopičnega dermatitisa in potrjeno alergijo. Šele dva meseca potem, ko se ji je kandida razširila s slino po koži, je njena zdravnica začela z zdravljenjem (prej je trdila, da je to samo atopični dermatitis in sva morale v bolnico, da je tam druga zdravnica dala pravo diagnozo ).
    Po temeljitem branju o kandidiazi in izpraševanju svoje vesti (bi morala biti že deset let prej skeptična in sama poiskati svojo diagnozo) sem pri sebi in hčerki uvedla dieto in za zdaj nama gre kar v redu, čeprav še ni dobro, sva pa na dobri poti.
    Tale vaš blog se mi zdi izredno koristen za nas- ljudi, ki imamo očitno težave in se trudimo, da bi jih odpravili na tak ali drugačen način. Mogoče bi se delo tudi dobro prodajalo kot knjiga, ker so taki dnevniški zapisi izredno motivirajoči za posameznika.
    Saj drugače samo ugibam, ampak ali so pri vas izključili protin?
    Lep pozdrav!

    • Antony Nowak Says:

      Hvala za čestitke, ker “naj bi šel preko sebe”. To niti ni bilo potrebno… Od vedno je bilo del mojega samozavedanja tudi to, da moja moškost ni odvisna od tega kako silaški bom. Kako malomarno in silaško bom metal vase vse kar bo imelo dovolj kalorij. Če pogledamo naokoli, ima veliko zrelih moških prav tak odnos do hrane. Malomaren.
      In potem, ko jih zvije pravijo: Ah, to vreme… Tako čudno se počutim… Vreme se menja. In podobne neumne izgovore…

      Zares me veseli, da moje pisanje komu vsaj malo koristi. In ena od koristi je že to, da vidimo, da nas je več, ki pri zdravnikih nismo dobili tistega, kar bi potrebovali in za kar leta in leta in leta plačujemo.
      Eno bistvenih spoznanj, do katerega sem prišel v zadnjem letu je, da utegne biti usodno, če se človek zanaša na zdravnike. Vzrok svojih težav mora vsak sam poiskati z opazovanjem samega sebe, izobraževanjem in pogumnim samouravnavanjem. Seveda ta pristop ne more delovati pri akutnih težavah. Če se ti razlije slepič, ne boš sam ugotavljal, kaj ti je. Glede prehrane in takšnih (malo bolj subtilnih) zadev pa to gotovo velja. Pri težavah, ki sem jih imel jaz, mi zdravnik ni pomagal prav nič. Če bi bolj nadležno silil vanj bi mogoče, pokrpal kakšno posledico moje nepravilne prehrane. Za spoznanje jedra težav pa ima daleč premalo znanja ali pa ima napačno znanje. To ne vem, vem le da mi ni bil prav nič v pomoč. In podobno ugotavljate vi…
      Glede protina… Hm, ne vem. Moram malo prebrati o tej zadevi. Z zdravnikom nisem še čisto nič o tem…

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: