Pretekli vikend sem preživel na nekem seminarju o načrtovanju sistemov, ki služijo človeku, t.j. načrtovanju permakulturnih sistemov. Sam imam namen tak podporni sistem uporabiti predvsem v kmetijstvu, ki je tudi izvorno področje permakulture. Sliši se precej oddaljeno in kunštno, v resnici pa gre za povratek nazaj k zdravi kmečki pameti, ki ji dodamo precej vedenja o rastlinah, habitatih in dodamo še precej izkušenj in trikov, ki so jih permakulturniki nabrali spotoma, ko so se ukvarjali s kmetijstvom.
V tem razmišljanju pa bi se osredotočil na nekaj drugega – če bom še kaj pisal o permakulturi bo to verjetno na mojem kmetijskem blogu, ki je zaenkrat še ves prazen… trenutno veliko delamo in ni časa za pisanje.
To nekaj drugega pa je primerjava tega dogodka z drugimi sorodnimi izobraževalnimi, zelo podobnimi dogodki, ki sem jih obiskoval pretekla leta.
Vsako leto greva z ženo na zakonske duhovne vaje, ki jih pripravlja gibanje Najina pot. Zadnjih nekaj let sem bil nekajkrat tudi na osebnih duhovnih vajah v tišini. In zelo zanimiva je primerjava po dveh dimenzijah: duhovni in telesni.
Permakulturna delavnica preteklega vikenda je bila s telesnega vidika (tu mislim predvsem gibanje in prehrano) odlična. Imeli smo kuharja, ki je izvrstno in zdravo kuhal. Jedli smo vegetarijansko hrano, vendar ne kakršnokoli. Juhe npr. so bile sestavljene iz mnogovrstne ekološke divje hrane, ki raste na posestvu, kjer smo bili. Hrana sicer ni bila presna, kar bi meni še bolj odgovarjalo, toda tega ne moreš pričakovati na takem dogodku. Tako sem malo izbiral in njihovo hrano dopolnjeval s hruškami, slivami, oreški in grozdjem. Kruh npr. je bil prvovrstno presenečenje. Popolnoma tašen, kot ga sami doma pečemo zase. Povsem polnovreden kruh čokoladno rjave barve (ki ni pobarvan) in precej manj rahel kot tisti iz trgovine. Zmleto žito, ki ga celega spečemo. Jaz tega sicer nisem jedel, ker mi par hrušk ali sliv veliko bolj odgovarja. Vendar pa smo se že kar navadili, da občasna prehrana izven doma pomeni komplikacijo najmanj pri kruhu za vse nas ne le zame, ki sem večinoma presnojedec. Tukaj ni bilo tako. Počutje za mizo je bilo kot doma.
Tudi gibanja je bilo na tej delavnici sorazmerno dovolj. Za telesni vidik je bilo torej zelo dobro poskrbljeno.
Pa duhovna dimenzija?
Očitno je, da je ozadje slovenskega permakulturnega gibanja nekakšna astralna, ezoterična duhovnost energij. Mogoče samo zato, ker se pri nas s permakulturo ukvarjajo ljudje, ki jim je New Age blizu. Mogoče je permakultura izvorno duhovno indiferentna – se ne naslanja na to ali drugo duhovno ozadje, kar bi bilo po mojem mnenju zelo pravilno. Premalo poznam dogajanje v permakulturnem gibanju drugod po svetu, da bi lahko sodil na splošno. Vem npr. da Permaculture Magazine, ki izhaja v Veliki Britaniji prinaša samo članke o permakulturi in zraven ne meša drugih področij, kot npr. duhovnost ali prehrana. V njem dobiš članke o vegetarjanstvu kot tudi tiste o gojenju živali na kmetiji (ki se jih v končni fazi poje). Več pa ne poznam.
Vsaj na tem seminarju pa bi človek z nezadostno širino zelo hitro povezal New Age, pa tudi vegetarijanstvo s permakulturo.
Sam zajemam iz izjemno bogatega katoliškega duhovnega bazena. Jaz tam dobim zase neprimerno več, kot lahko ponudi astralna duhovnost, ki se začne in konča pri meni, ki v središče postavlja majhen, nestalen, zmotljiv JAZ. Zato mi je bil ta vikend nekoliko duhovno podhranjen.
Na drugi strani pa so omenjene katoliške duhovne vaje, kjer sem v preteklih letih dobil ne samo zdrav odnos do transcendentnega, do velikega, stalnega in vednodobrega Boga, ki je oseba in neka meglica, energija. Dobil sem tudi na kupe dobrih napotkov na osebnostnem, medosebnem, psihološkem, zakonskem… področju. Vsako leto znova, ko grem ali gremo na duhovne vaje, ugotovimo da so nepogrešljive. Bolj potrebne kot dopust. Vendar pa se z vsakih duhovnih vaj željno in hrepeneče vračamo v domačo kuhinjo, ki je neprimerno bolj zdrava in v končni fazi boljša za jedca, kot samostanska kuhinja, ki smo je deležni na duhovnih vajah. Tam (očitno prez pomislekov) še vedno ponujajo margarino, dokaj mastne in slane juhe, umetne sokove za pijačo (ponavadi močno sladkane domače ali pa najcenejše iz Mercatorja), belo bel kruh, ki ga moraš pojesti pol štruce, da želodec zasluti, da je mogoče nekaj dobil in podobno hrano. Tovrstno hrano je zelo veliko ljudi, ki jim je kar mar do lastnega zdravja na dolgi rok, že zdavnaj izločilo in nadomestilo boljšimi alternativami. Toda v samostanih živi tudi tradicija… ki včasih ni dobra. Poleg tega ponavadi na duhovnih vajah manjka časa za zadostno telesno dejavnost. Na nekaterih je to pomanjkanje bolj, na drugih manj resno.
Permakultulturna delavnica ima zame torej velik prehransko-gibalni plus in duhovni minus. Duhovne vaje imajo velik duhovni plus in prehransko-gibalni minus.
Z ženo sva razmišljala, da bi bilo treba oboje združiti, vendar sva se hitro domislila težave, ki bi nastala. Če bi združili plusa obeh izobraževalnih dogodkov, bi zelo zožili krog ljudi, ki bi jih tak dogodek pritegnil. Zato je verjetno prava pot, da se vsak dogodek osredotoči na področje, ki je osnovni namen tega dogodka, glede ostalih domenzij po podpira in omogoča čimvečjo raznolikost.
Tako meni osebno zelo ustreza, če lahko na duhovnih vajah sam poskrbim za svojo prehrano in če bi na permakulturni delavnici obravnavamo samo permakulturo brez primesi, ki niso nujne.
